The Father

za +

Kralj Jovo.

Tega briljantno teatraličnega filma, posnetega po izredno cenjeni drami Floriana Zellerja, na uradnih pretočnih platformah še ne boste našli, toda omenjam ga, ker me spominja na velikega Dušana Jovanovića. »Ne vem več, kaj se dogaja,« zgroženo dahne Anthony (Anthony Hopkins), ki v svojem londonskem stanovanju ne more več skrbeti zase in lahko računa le še na dolgotrajno oskrbo. Potem pa izbruhne v silovit, krčevit jok – zjoče se, kot se moški v filmih že dolgo ni zjokal.

To je jok moškega, ki ga zdeluje in ubija Alzheimer, a mu spomin tu in tam še toliko deluje, da ve, kaj se dogaja – da torej ve, da izgublja spomin, da izginja, da razpada, da, kot je v svoji zadnji poemi zapisal Jovo, ne ponočuje več, da ne hodi več v gostilne, da ne pije več, da ne kadi več, da ne zvija več džojntov, da ne poje, vriska, skače, teče in pleše več, da ne jé več ocvirkov, krač in rebrc, da ne jaga več žensk, da se ne prepira več glede rdeče petokrake zvezde, OF, IX. korpusa, enobeja, Tita in Avnoja in da je šel »totalno v kurac«. To so solze, na katere se je Anthony Hopkins pripravljal vse življenje, kakor se je tudi vse življenje pripravljal na tisti: »Kaj bo z mano?« Duško bi to režiral kot Proustovo Iskanje izgubljenega časa.