»Nastavljanje slabih kadrov doživljamo že kot popolnoma samoumevno«

Kaja Širok, doktorica znanosti, zgodovinarka, raziskovalka, prevajalka in docentka za področje novejše in sodobne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, zadnjih deset let deluje tudi kot direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Kljub izjemnim uspehom, ki jih je dosegla v dveh mandatih vodenja muzeja, te dni – v duhu političnih menjav kadrov v javnih zavodih – zapušča direktorski stol. V njeni pisarni na Cekinovem gradu v ljubljanskem parku Tivoli, od katere se počasi poslavlja, je odgovorila na vprašanja, ki se odpirajo ob spornem kadrovanju v ustanovi, ki je bila pod njeno taktirko aktivno vpeta v širši mednarodni prostor in v mednarodno muzejsko dogajanje.

Beseda je tekla o vprašanjih politične instrumentalizacije in neavtonomnosti muzejev, o zgodovinskem revizionizmu, o problematiki poseganja politike v delovanje slovenskih muzejev in drugih kulturnopolitičnih zagatah. Govorila je tudi o različnih pojmovanjih zgodovinopisja in o etičnih vprašanjih muzealskega dela in pisanja zgodovine, o nesmiselnosti pobude za ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve, o aktualnem projektu Identitete na prepihu, ki v okviru sodobno zasnovane razstave pomeni kompleksno raziskavo priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik in njihovih potomcev.

Konec meseca naj bi zaživel projekt Identitete na prepihu, razstava o migracijah z območja Jugoslavije po letu 1945, po domače, o čefurjih. Kaj je bistvo tega projekta? Menite, da je ta razstava zaradi menjave na vodstvenem položaju ogrožena? 

Muzej novejše zgodovine je bil v zadnjih letih vključen v več evropskih projektov. Projekt, ki ga omenjate, še vedno poteka in se bo končal leta 2023. Njegovo bistvo je preučevanje migracij v dvajsetem stoletju po Evropi, s čimer želimo krepiti zavest, da smo tako ali drugače vsi potomci prisilnih ali prostovoljnih migrantov, saj so tudi naši dedje, babice in pradedje v nekem trenutku zgodovine odhajali, od nekod prihajali ali se vračali. Zaradi senzibilne teme projekt hkrati odpira vprašanja empatije in etike dela v muzejih. Naša mikroraziskava je namenjena predstavitvi zgodb in identitet Slovencev, katerih predniki so se priselili z območja nekdanje Jugoslavije. Temelji na pričevanjih, interpretaciji osebnih predmetov, zgodb o pripadanju in stereotipih o drugih. Vprašanja migracij in večplastnosti identitete skušamo torej predstaviti na odgovoren in vključujoč način. K sodelovanju smo povabili več znanih in uspešnih Slovencev, ki so sooblikovali Slovenijo na kulturnem, športnem in političnem področju. Hkrati pa smo zbirali pričevanja iz naše okolice in obenem vabili ljudi, da napišejo svoje zgodbe. V tem trenutku težko rečem, v kakšni fazi je razstava, ker zaradi prepovedi srečevanj ne moremo izvajati skupnih aktivnosti. Bistvo razstave pa je ravno v vključevanju pričevalcev vanjo, da bi tako omogočili varno in spoštljivo pripovedovanje zgodb, ki so vse prej kot enostavne.

Nastavljanje slabih kadrov doživljamo že kot popolnoma samoumevno. Pri tem nastaja dolgoročna škoda na področju kulture, predvsem pa to onemogoča preboj našega kulturnega ustvarjanja v mednarodni prostor.

Razstava je priseljencem odkrito naklonjena: je to nekaj, kar zna trenutni vladi stopiti na žulj? 

Temo Identitete na prepihu smo prijavili pred dvema letoma in bili pri tem zelo uspešni. Zdel se nam je primeren čas, da spregovorimo o multikulturnosti slovenskega prostora, pa tudi o stereotipih in izključevanju v naši družbi. Ko smo projekt načrtovali, je bila tema veliko manj problematična, kot je danes. Seveda je pritlehen šovinizem pri nas vedno obstajal in predsodki niso nikoli izginili, se je pa v zadnjem letu sovražni govor tako okrepil, da razstava postaja povod za nova obračunavanja s priseljenci in njihovimi potomci. Sovražni govor je danes tako vseprisoten, da se ne glede na koronarazmere pojavlja vprašanje, ali želimo ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in delili izkušnje svojih prednikov, po nepotrebnem izpostavljati šikaniranju. Naj navedem primer: k sodelovanju smo povabili evropsko poslanko Ireno Jovevo, ki redno doživlja neokusne besedne napade na svojo integriteto samo zaradi tega, ker je hči priseljencev. Govorimo o osebi, ki so jo Slovenci demokratično izvolili, da našo državo predstavlja v evropskem parlamentu, obenem pa se vedenje o njej in njenem delu pogosto kristalizira v eno samo besedo: priseljenka. Takšnih zgodb je veliko in naš cilj je, da delamo premišljeno, profesionalno, strokovno, predvsem pa tako, da upoštevamo etično integriteto oseb, ki so na tej razstavi sodelovale s svojimi imeni in priimki.

Kakšni so pri tem izzivi? Katera varovala lahko preprečijo, da bi ta sovražni govor privrel na površje? 

Pri razstavah, ki ne želijo biti všečne in obenem preverjajo raven demokratičnosti in odprtosti naše družbe, so seveda izzivi vedno prisotni. Kustosi, ki to razstavo delajo, morajo premagati svoje predsodke pri interpretaciji tem, ki jim morda niso zelo blizu. Kaj vemo in kako obravnavamo stereotipe? Kako revščino in kako migracije? Zelo pomembno vprašanje je, kako naj se kot strokovnjaki lotimo vsebin, ki so aktualne, ki obravnavajo mejne teme, in obenem te zgodbe predstavimo tako, da ne užalimo nikogar, da znamo podati mnenja in zgodbe pričevalcev. Drugi izziv je družbi ponuditi možnost, da sama spregovori o sebi in soustvarja muzejske razstave. V bistvu smo ljudje več kot zgolj zgodbe, ki jih drugi pišejo o nas, zato mora tovrstna razstava ponujati možnost participacije, interakcije in aktivacije. Ključno je torej razumevanje zgodb in bolečine drugega, ne da bi te posegle v tvoje omejitve razumevanja prostora.

Zgodovino migracijskih procesov boste torej med drugim predstavljali z osebnimi pričevanji, intervjuji. Kaj je pri pisanju zgodovine zgovornejše: pričevanje oziroma spominjanje posameznikov ali uradni dokumenti, fotografije, časopisi, učbeniki, spomeniki, predmeti in drugo?

Leta 2021 ne moremo govoriti o objektivnosti zgodovinskih virov: lastne interpretacije, pluralne medijske interpretacije istih dogodkov, subjektivnost virov in manipulacije s podatki so pripeljale do tega, da enotne zgodovinske resnice enostavno ni. Resnic je toliko, kolikor je ljudi, ki se spominjajo. Strokovno delo na polju med zgodovinopisjem in muzeologijo razumem kot aktivno prepletanje interpretacij zgodb iz različnih časovnih referenčnih točk. Razumevanje časa skozi večplastne interpretacije predmetov, raziskave arhivskega gradiva in vključevanje pričevanj so nujno zaznamovani s subjektivnostjo. Preučevanje dvajsetega stoletja vključuje literarna dela, pričevanja, medijske in politične diskurze, pomembne ali pozabljene muzealije in ne nazadnje pokrajine spomina, ki jih je človek ustvaril in v različnih desetletjih različno interpretiral. Kako družbi sporočiti večplastnost dogodkov, ki smo jim bili priča, ali dogodkov, o katerih so nam govorili naši predniki? Enotnih interpretacij ni. In vendar mora naše delo presegati čustvena in subjektivna vrednotenja. Muzeji morajo biti danes bolj fleksibilni in odprti za spoznanje, da je treba zgodbe predstaviti iz različnih zornih kotov. Predmet ni nikoli nevtralen, tudi prostor ne. Ali soočenje različnih perspektiv povzroča nelagodje? Mora ga: to je del poti, ki jo mora zgodovinar prehoditi. Sodobni muzeji morajo biti družbeno relevantni, odgovorni in participativni. Ne smemo delati korakov nazaj, ne smemo dovoliti, da bi nam lastni pogledi preglasili pluralnost preteklosti.

Lastne interpretacije, pluralne medijske interpretacije istih dogodkov, subjektivnost virov in manipulacije s podatki so pripeljale do tega, da enotne zgodovinske resnice enostavno ni.

Ker lahko samo tako dobimo širšo sliko? 

Točno tako. Različne subjektivne interpretacije skupaj sestavijo objektivno zgodbo. In to je cilj: poznavanje bolečine drugega. Filozof Ricoeur to lepo opiše v konceptu tako imenovanih ranjenih spominov: kar neki narod praznuje kot zmago, je za drugega vir bolečine, kar nekdo komemorira, drugi pozablja. Bistveno je torej, da znamo svoje interpretacije preteklosti brati skupaj z drugimi in tako sestaviti širšo sliko. To je naš izziv in to bi moral biti izziv vsakega muzeja: pustiti ljudem, da povedo svoje zgodbe, in obenem biti dovolj vesten, da te zgodbe predstavimo v vsej njihovi kompleksnosti. Samo z razumevanjem in empatičnostjo, ki jo muzejske naracije zmorejo, lahko pripomoremo k zmanjševanju sovražnega govora in oblikovanju strpnejše družbe.

Gre torej tudi za distanciranje od enoumne ideološke interpretacije, za kar ste si sami močno prizadevali v desetih letih vodenja muzeja. Je bil to trd oreh? Kakšni so bili tu temeljni izzivi? Je kdo temu nasprotoval? 

Muzeji so bili vedno prostor političnih in emotivnih zgodb, Muzej novejše zgodovine pri tem ni nobena izjema – prej obratno. Nastal je kot politični muzej druge svetovne vojne in revolucije, s spremembo ureditve v začetku devetdesetih je polje svojega preučevanja razširil na nacionalno zgodovino dvajsetega stoletja, v različnih obdobjih različnih vlad je svoje zgodbe prilagajal temu, kar je politična struktura od njega pričakovala. Želela sem si muzej odmakniti iz polja političnega in oblikovati prostor, ki je sposoben sprejemati vse zgodbe kot del nacionalnega kolektivnega spomina. Gre za proces pisanja preteklosti od »spodaj navzgor«, kjer interpretacije zgodovine ne razumemo več linearno in selektivno, temveč kot večplastno demokratično zgodbo. Enako kot v depoje odlagamo predmete, ki lahko tudi desetletja ne vidijo razstavnih prostorov, nekatera poglavja zgodovine lakiramo, nekatera pozabljamo, druga poudarjamo. To, kar poveličujemo, in to, kar brišemo, pa sta v bistvu dve strani istega kovanca.

Katera poglavja naše novejše zgodovine pa so najbolj občutljiva na enosmerno ideološko interpretacijo? Katere zbirke muzeja so najbolj ogrožene, ko ta postane ideološko orodje oziroma instrument politike? 

Vsa poglavja naše zgodovine so lahko v svojih interpretacijah problematična, lahko pa prispevajo k boljšemu razumevanju preteklosti. Ni enega samega poglavja, pri katerem je interpretacija enotna in dokončna. Nekatere zgodbe pa zaradi posledic, ki so jih pustile v kolektivnem spominu, lahko postanejo predmet manipulacij prej kot druge. Zgodovinski dogodek, ki je v času osamosvojitve najbolj ločeval, je bila denimo interpretacija druge svetovne vojne in dogajanj po njej. V zadnjem desetletju prihaja tudi do velikih kontroverznosti v interpretaciji dogodkov, ki so pripeljali do osamosvojitve Slovenije. Pri tem vidimo tudi številne manipulacije: spremljamo poskus brisanja nekaterih akterjev in poudarjanja drugih, ki v tistem trenutku niti niso imeli tolikšne vloge, kot bi nekateri danes radi prikazali. Pri tem moramo jasno vedeti in razumeti, da so vsi ti poskusi zgodovinske reinterpretacije pravzaprav politični in s stroko nimajo veliko skupnega.

Smo prav iz teh razlogov te dni priče vprašljivi pobudi za ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve? 

Vsekakor. Projekt Muzeja osamosvojitve sloni na implicitni, včasih pa tudi eksplicitni predpostavki, da slovenska muzeologija in zgodovinopisje nista dovolj patriotska, da potrebujemo nov prostor spominjanja, ki je namenjen temu, da državljani spoznajo pravo zgodbo. Muzeji navadno nastajajo bodisi iz bogatih zbirk ali zato, da bi nadomestili vrzel v predstavitvi določenih zgodovinskih tem, ki so bila prikrita ali zanemarjena. Tu pa ne moremo govoriti o zanemarjeni temi: Muzej novejše zgodovine v svojem programu temeljito pokriva osamosvojitev Slovenije, jasno pa je, da ne moremo vsako leto delati nove razstave o osamosvojitvi. Navsezadnje pokrivamo celotno dvajseto stoletje. Nobene teme se nikoli nismo branili, svoje delo opravljamo strokovno in spoštljivi smo do vseh tem, ki jih pokrivamo. Nedavne insinuacije, češ da za obdobje osamosvojitve nismo poskrbeli v zadostni meri, so politične in nimajo nobene povezave z realnim stanjem. Želijo prikazati zgodbo, ki je všečna določeni skupini ljudi, skupini, ki bo sama določila, kdo so tisti, ki se jih moramo spominjati, kdo so tisti, ki so za osamosvojitev zaslužni. Takšna interpretacija ne nastaja na strokovni podlagi. Vprašati se moramo predvsem, kdaj in kako bodo v projekt novega muzeja vključeni strokovnjaki.

Različne subjektivne interpretacije skupaj sestavijo objektivno zgodbo. In to je cilj: poznavanje bolečine drugega. Kar neki narod praznuje kot zmago, je za drugega vir bolečine, kar nekdo komemorira, drugi pozablja.

Verjetno bi bilo bolj smotrno vlagati v obstoječe muzeje, ki imajo vedno premalo kadrov in so finančno podhranjeni. 

Muzeji so v zadnjem desetletju na letni ravni doživljali radikalna krčenja javnih sredstev, tako za programe kot za delovanje zavodov. Pomanjkanje sredstev je narekovalo nov način dela, iskanje sredstev na trgu, druge vire financiranja za pokrivanje kadrovskih primanjkljajev in delo v muzejih. Vprašljivi so nakupi novih zbirk in predmetov, že leta ni denarja za digitalizacijo in nakup sodobne opreme, zaostajamo v investicijskem vzdrževanju stavb. Že nekaj let čakamo nov Nacionalni program za kulturo, strateške usmeritve in ciljno usmerjenega v izboljšanje premične kulturne dediščine. Veliko se govori o digitalnih agendah in spletni dostopnosti kulturnega gradiva, a primanjkuje sredstev ter tudi opreme in kadrov, ki bi to skupaj razvijali. Na eni strani torej promoviramo nastanek novega muzeja, na drugi strani pa imamo muzeje, kjer je treba sanirati električne napeljave, kjer redno poplavlja depoje, kjer niso zagotovljene niti osnove za hrambo dediščine in kjer se zaposleni kader stara, medtem ko je priliv novo zaposlenih profesionalcev izjemno majhen. To je večplasten problem, ki se vleče iz leta v leto. Kljub temu da muzeji delajo dobro, prihaja do izpadov. Lanske menjave direktorjev nacionalnih ustanov pa so težava, ki bo svoje posledice pokazala šele v naslednjih letih.

Kakšne nevarnosti se pojavijo pri tem, da muzeji postanejo neavtonomni? Je temeljna grožnja torej to, da se muzeji politično instrumentalizirajo?

Politizacija muzejev poteka vzporedno z odpiranjem in zapiranjem novih muzejev. To prakso spremljamo po Evropi že desetletja, v zadnjih letih predvsem v državah višegrajske skupine. Eklatanten je primer muzeja druge svetovne vojne v Gdansku, večletnega mednarodnega projekta, ki je vključeval priznane zgodovinarje z vsega sveta. Gradnja skupne interpretacija preteklosti je obenem izziv in izjemno trd oreh: muzej v Gdansku so gradili več let, ga slovesno odprli in zaprli nekaj dni kasneje. Po mnenju poljske vlade ni bil dovolj domoljuben in je neprimerno predstavljal usode Poljakov. Muzej je vojne dogodke razumel širše, v evropskem kontekstu, država pa je želela in kasneje tudi zahtevala, da je interpretacija teh dogodkov ozko nacionalna in selektivna. Seveda to ni edini muzej, ki v nacionalnem duhu piše vloge žrtev in herojev: Terror Háza v Budimpešti, ki je nastal v devetdesetih, je značilen primer prikazovanja zgodbe nacionalne žrtve in heroja, ne da bi upošteval vpletenost madžarske države v zapletene dogodke med vojno, zlasti kolaboracijo. Na tak način muzej postane ozko profilirana zgodba z natančnim ciljem: pripovedovati elitistično, ekskluzivno in selektivno naracijo, ki ustreza delu prebivalstva in izloča druge. Uspeh take narative je zagotovljen, ko se začne ponavljati v učbenikih, strokovno dvomljivih knjigah in se ponavlja toliko dolgo, da postane edina resnica. Narativa ni namenjena tistim, ki se teh dogodkov dejansko spominjajo, temveč mladim generacijam, ki so tako vzgajane z enostransko interpretacijo preteklosti. Vse to smo v Sloveniji že videli in upam, da bomo znali vrnitev takšnih praks dovolj odločno zavrniti.

Ali Muzeju novejše zgodovine zdaj zaradi menjave direktorja potencialno grozi, da bo prevzel funkcijo ideološke propagande?

Ne, nikakor. Zavedam se, da ima to vprašanje v mislih marsikateri bralec, a ta strah je odveč. Muzej ni samo direktor, temveč celoten kolektiv, ki mora delovati usklajeno in slediti skupnim ciljem. Pogosto preveč poudarjamo le eno osebo, pravzaprav pa je kolektiv tisti, ki soustvarja podobo muzeja in s skupnimi močmi postavlja muzejsko delo v odnos do družbe, ki ji služi. Ko muzej v javnosti deluje kot prostor enoumnih interpretacij, tega ne moremo pripisati le eni osebi, temveč za to odgovornost nosi kolektiv. Menjave direktorjev se še najmanj poznajo pri razstavah, saj ni direktor tisti, ki postavlja razstave ali diktira, na kakšen način bodo postavljene, tudi tem ne izbira samostojno. Tudi sama sem ob nastopu nadaljevala delo prejšnjega direktorja, ki je tako rekoč vse življenje posvetil muzealstvu in odstiranju tabuiziranih tem slovenske zgodovine, ter skušala njegovo delo nadgraditi v skladu s svojim razumevanjem poslanstva sodobnih muzejev. To je pravzaprav edini način, kako poteka napredek v strokovni sferi. Politik se lahko odloči, ali bo nadaljeval delo prejšnje ekipe ali pa bo stvari postavil na glavo, v stroki pa te izbire v resnici nimamo: vselej delujemo v spoštljivem dialogu s kolegi, z nadgradnjo njihovih prispevkov in rigoroznim, argumentiranim popravljanjem morebitnih napak. Zato sploh ni težko videti razlike med strokovnimi in političnimi kadri. Posledice trenutnih kadrovanj bodo vidne predvsem pri tem, koliko bodo muzeji zmožni mednarodno sodelovati, kakšne kadre bodo pridobivali na trgu, in ne nazadnje, kako dobro bodo direktorji znali voditi kolektive. Bojim pa se, da se bo zaradi lanskih rošad prekinila konsistenca dela v mednarodnem prostoru in jo bo zelo težko ponovno vzpostaviti.

Kakšno vlogo ima tukaj ICOM oziroma vaša funkcija predsednice znotraj njega? 

ICOM Slovenija je kot organ mednarodne organizacije mreže muzejev skupaj s Skupnostjo muzejev že lani začel opozarjati na sporna kadrovanja pri izbiri direktorjev nacionalnih muzejev. V oči bode predvsem nižanje standardov za zasedbo direktorskih mest pomembnih nacionalnih zavodov. V nasprotju z mednarodnim prostorom, kjer se za ta mesta potegujejo najboljši kadri, priznani muzealci ali strokovnjaki s področja zgodovine, se pri nas kriteriji nižajo in ta mesta celo zasedajo ljudje, ki jih stroka praktično ne pozna, oni pa ne stroke. V sosednji Italiji, denimo, kjer so razpisi mednarodni, so direktorji muzejev ljudje, ki uživajo spoštovanje stroke, imajo za sabo večletno delo na svojem področju, tako na univerzah kot v muzejih. Govorimo torej o visoko profiliranih kadrih, pri nas pa so se merila v zadnjem letu znižala dobesedno na ničlo: spremljamo nenadne menjave statutov, s katerimi se lajša možnosti zasedbe teh delovnih mest, ponovitve razpisov, ko določen kandidat ni bil izbran, zaposlovanje kadra, ki ga ima trenutna vodstvena struktura na ministrstvu za kulturo za edinega primernega, in tako dalje. Pri tem se popolnoma ignorirajo mnenja svetov in strokovnih svetov zavodov, torej organov, ki so po zakonu tisti, ki spremljajo delo javnih zavodov, morajo o njihovem delu odločati in po zakonu podajo ministru mnenje o izboru kandidata. To mnenje je bilo v vseh primerih popolnoma preslišano. Obenem spremljamo javne diskreditacije direktorjev, neutemeljene obtožbe, ki jih slišimo od zaposlenih na ministrstvu, mediji pa te diskreditacije brez preverbe povzemajo. Razumem, da minister za kulturo deluje v skladu s političnimi premisleki, a moramo se vprašati, ali naj na podlagi političnih premislekov določamo tudi, kdo je primeren za zasedbo najžlahtnejših mest na področju kulture. To, da nastavljajo slabe kadre, doživljamo že kot popolnoma samoumevno, in glasov proti takšnemu početju je vedno manj. Pri tem nastaja dolgoročna škoda na področju kulture, prepoznavnosti kulturne dediščine, predvsem pa to onemogoča preboj našega kulturnega ustvarjanja v mednarodni prostor.

Nekatera poglavja zgodovine lakiramo, nekatera pozabljamo, druga poudarjamo. To, kar poveličujemo, in to, kar brišemo, sta v bistvu dve strani istega kovanca.

Zakaj se tudi muzealci niso prijavljali na te razpise? Zakaj so v nekaterih primerih položaje zasedli ljudje, ki nikoli prej niso delali v muzejih? 

Razen v enem primeru se zaposleni nikjer niso prijavljali na izbor. Vzrok je najti predvsem v dejstvu, da so plače zaposlenih že zdavnaj presegle plače direktorjev javnih zavodov. Gre za sistemsko napako, ki je nastala ob prevedbi delovnih mest v javnem sektorju, kjer so se plače zaposlenih dvignile tudi za tri razrede, plače direktorjev pa so ostale nespremenjene. Obenem ZUJF, sprejet leta 2012, še vedno ne dovoljuje izplačil uspešnosti direktorjem nacionalnih zavodov, svoje pa je dodala še sprostitev motivacijskega dodatka za redno zaposlene. Torej, direktorji so ostali v istih plačilnih razredih, odvzeta jim je bila kakršnakoli možnost nagrajevanja, položaj redno zaposlenih v muzejih pa se je po drugi strani znatno izboljšal. Ravno zaradi velike odgovornosti, ki jo to delovno mesto ima, ter zaradi vseh birokratskih in drugih pritiskov, ki padejo na direktorja, mesto direktorja za ljudi iz stroke ni več privlačno. Mnogo bolj stimulativno je ostati na delovnem mestu kustosa, saj gre za redno zaposlitev za nedoločen čas in ugodnosti, ki so zakonsko urejene. Noben redno zaposleni strokovnjak, pa naj gre za še kako dober kader, ni več motiviran niti stimuliran za to, da bi zavzel tako pomembne funkcije.

Zakaj se merila za zasedbo vodstvenih položajev v tujini tako zelo razlikujejo od meril pri nas? 

Trenutno stanje je posledica dolgoletnega zanemarjanja področja kulture in molka tistih, ki so imeli besedo, a so se izneverili svoji odgovornosti. Menim, da bi državi moralo biti v interesu dvigovanje pogojev za zasedbo delovnih mest v nacionalnih zavodih in ne obratno. Kot rečeno, gre za najvišje funkcije v predstavljanju in promociji naše kulturne dediščine, gre za širino znanja in zmožnost preseganja povprečnega. Z obžalovanjem lahko trdim, da naš prostor tega ne podpira. Zavzemati se za boljše muzeje, graditi mednarodno prepoznavne zgodbe in si prizadevati za izboljšanje dela stroke ni ne zaželeno in ne spodbujeno. Izstopati in biti drugačen, želeti in zahtevati več od sebe in drugih bi morala biti vrlina in ne obratno. Nobena uspešna zgodba se ni zgodila čez noč, temveč je posledica dobro zastavljenih vizij, večletne predanosti stroki, trdega dela in dobrih sodelavcev.