Mankica Kranjec, fotografinja in umetnica, ki gleda na svet skozi rožnata očala

Med najinim pogovorom na daljavo sedi za računalnikom v starinski dnevni sobi, ki jo več kot polovično zasedajo visoki, masivni knjižni regali. Gre za knjižno zapuščino njenega deda, pisatelja Miška Kranjca, ki je v zadnjih letih življenja ustvarjal prav za to mizo, v hiši v Senožetih, nedaleč od Dola pri Ljubljani. Danes tu živijo starši Mankice Kranjec, ona pa se je še pred prepovedjo prehajanja občin s fantom Kevinom ravno tako začasno nastanila v zadnjem hramu dedkove ustvarjalnosti. Kadar ne dela, ustvarja, peče slaščice, odide na sprehod po gozdu – karantena jo je, sicer mestnega otroka, zbližala z naravo – ali si vzame čas za branje katere od dedovih knjig, ki jih je hiša polna. »To so knjige tujih in domačih avtorjev, ki so mi povečini neznane. Tu pa jih lahko naključno vlečem s polic in odpirajo se mi izjemni literarni svetovi,« pravi.

Deda Miška ustvarjalka ni poznala, umrl je dve leti pred njenim rojstvom, vendar so ji ga pomagale oživljati zgodbe in spomini njenega očeta Matjaža, njegovega mlajšega sina, ter zlasti raziskovanje dedove literature. Predlani se je odločila, da se bo svojim koreninam in dedkovi bogati kulturni dediščini poklonila s fotografsko razstavo Po stopinjah mojega deda. Ko se je začela ukvarjati s projektom, je s starši poletje preživela na Kranjčevi domačiji v Veliki Polani, njegovem rojstnem kraju. Tam se je zbližala s Prekmurjem, tako pokrajino kot ljudmi, o katerih je ded najraje pisal, in zasnovala načrt za postavitev razstave: trideset fotografij izbranih prekmurskih motivov, ki so razporejene tako, da poustvarjajo atmosfero prijetne prekmurske domačije, dopolnjujejo pa jih zapisani spomini njenega očeta in citati iz Kranjčevih knjig. Razstava je otvoritev doživela prav v Prekmurju, a avtorica pravi, da je njen cilj, da bi z njo obiskala čim več krajev po Sloveniji. Na vsako odprtje namreč pridejo ljudje, ki so poznali pisatelja ali pa o njem vedo nekaj, česar sama še ne, in ji tako pomagajo mozaik njene zgodbe o dedu dopolnjevati z manjkajočimi kamenčki.

Nekaj dedovega občutka za besede je podedovala tudi sama, saj ni le fotografinja, temveč je ustvarjalno pot začela v novinarstvu, tako kot njen oče. A ko se je kot brucka odpravila na potovanje v Indijo, je odnesla s sabo svoj prvi digitalni fotoaparat. Ob spontanem škljocanju je ugotovila, koliko ji pomeni, da lahko skozi objektiv vzpostavi pristnejši stik s tujo kulturo, in pomislila, da je to nova ustvarjalna pot, ki jo zanima. V naslednjih letih je v svojih projektih združevala besedo in sliko. Čeprav fotografije ni študirala, je hodila na izobraževanja in delavnice s tujimi mentorji, vrgla pa se je tudi v knjige in raziskovala dela fotografov, ki so jo navdihovali. »Danes imam mnogo znanja, a še vedno veliko delam po instinktu,« pravi. »Morda zato kakšna moja fotografija ni tehnično dovršena, je pa v njej toliko več občutka in vsebine.«

Tehnično nepopolne – nekatere so posnete celo s telefonom – a zato toliko bolj prisrčne, pravi, so tudi fotografije njenega zadnjega projekta Srček za vsak dan. Nastajale so brez misli na objavo: pred približno desetimi leti je začela za lastno veselje fotografirati podobe srčkov, ki so ji pot prekrižale v vsakdanjem življenju: vrezane v drevo, narisane na zaledenelo šipo, na koži v obliki tatuja, kot grafiti, v vzorcu potice ... Zbrala jih je okoli tisoč petsto in leto 2020, v katerem je marsikomu primanjkovalo ljubezni, radosti in srčnosti, je bilo pravi trenutek, da jih spusti na plan. Odbrala je 36 najizvirnejših ter jih razstavila v okviru TAM-TAMove ulične galerije v Ljubljani. Razstavo je začinila še s tem, da je bližnje drevo spremenila v drevo želja, saj je nanj obesila srčke iz papirja z zapisanimi željami za prihodnost, ki so jih ji ljudje posredovali prek spleta. Največ je bilo, pričakovano, želja po zdravju, nekateri pa so si zaželeli tudi, da bi lahko ponovno potovali.

Potovanja veliko pomenijo tudi fotografinji, saj je svetovna popotnica že od malih nog. Njena ljubezen do potovanj je vzklila v otroških letih, kot deklica je namreč z mamo in očetom »roadtripala« po Italiji, Franciji, Španiji ... tako so prepotovali skoraj vso Evropo. Z mamo Viktorijo pa sta se kasneje sami odpravili še dlje, v Ameriko in Azijo, ki sta ju z nahrbtnikom na rami prečesali po dolgem in počez. »Morda bi kdo rekel, da smo malce boemska družina,« se nasmehne, a drugačnega življenja si ne zna predstavljati – svoboda, ustvarjalnost, kultura, odkrivanje novih svetov, srčnost, odgovornost, odprtost duha, so v njenem družinskem okolju visoko na lestvici vrednot. In morda tudi zaradi neomajne podpore družine in neomejujočega okolja, v katerem je odrasla, na življenje gleda izrazito optimistično, tudi ko so časi težki in nepredvidljivi. »Večkrat mi kdo reče, da ima občutek, da nosim rožnata očala. Optimistično zrem v prihodnost in si ne pustim, da bi se vdajala v usodo, temveč stalno iščem nove rešitve, možnosti in poti.«