Nomadland

zelo za

Se vidimo na cesti!

Nomadland je eden izmed najbolj slavljenih filmov lanskega leta (tudi eden izmed glavnih favoritov za oskarja), toda vse skupaj se je začelo s knjigo, ki jo je pred nekaj leti napisala Jessica Bruder: Nomadland: Surviving America in the 21st Century. Po naše: Dežela nomadov – Kako preživeti Ameriko v 21. stoletju. Velika finančna kriza je razdejala ekonomijo in življenja – mnoge je pognala na cesto. Na “odprto” cesto. Med prostranstva, v puščave, od Nevade do Kalifornije, kjer živijo nomadsko, pikareskno, marginalno in prekarno – z avtodomi se klatijo, iščejo delo.

Chloé Zhao, avtorica čudovitega Jezdeca, je zdaj to knjigo ekranizirala, toda ne kot dokumentarec – med prave, resnične, nefiktivne nomade je namreč vrinila Frances McDormand, alias Fern, nekdanjo prebivalko nevadskega mesteca Empire, ki ga je kriza dobesedno izbrisala z zemljevida. Tovarno so zaprli, ljudje so odšli, mesto je razpadlo in izginilo – še poštno številko so vzeli. Fern tu in tam sezonsko dela v Amazonovem logističnem centru (“Rada delam”), pretežno pa se z avtodomom klati po poteh, po katerih so nekoč prihajali pionirji, ki so osvajali Ameriko. “Nisem brezdomka,” pravi. “Le hiše nimam.” Ironija je v tem, da Fern in drugi nomadi – tehnološki viški Amerike – ne prihajajo, ampak bolj ko ne odhajajo. To so odpisani, zavrženi, pozabljeni, distopični ljudje – kapitalizem ne ve, kaj bi z njimi. Sodijo med tisto odvečno prebivalstvo. Da bi preživeli, se morajo nenehno gibati – ne morejo se več ustaliti.

Fern, sicer vdova, spozna Davea (David Strathairn), prav tako samozadostnega nomada, s katerim se začutita, toda ne moreta ostati skupaj – vsak mora po svoje, v svojo smer. “Se vidimo na cesti!” Toda ko se vsi ti nomadi, razlaščeni, svobodni in alergični na “tiranijo dolarja”, vsake toliko nekje v Arizoni zberejo na velikem shodu (Rubber Tramp Rendezvous), na katerem jih nagovori Bob Wells, njihov karizmatični filozof, njihov Karl Marx (ali Lenin, če hočete), nenadoma izgledajo kot ljudje, ki prihajajo – kot minimalistični zavojevalci velike kapitalistične praznine, kot izvoljeno ljudstvo na poti do sreče, kot moderni socialisti, kot utopična skupnost, ki sredi te poetično osupljive, transformativne krajine dokazuje, da alternativa vendarle obstaja in da razmere vse bolj kličejo: “Hic Rhodus, hic saltus!” (Hulu – 19. februar!)