Davorin Lenko: Psihoporn: ženska. Del 1, Rezilo

+ + +

Čemu govorimo, ko govorimo o seksu

Lenko je od romanesknega prvenca, romana Telesa v temi, na sledi urbanim spolnim praksam, ki jim je dal pri nas literarno še ne izpisano radikalnost in ostrino. Ta proza se zaveda, da je poslednji užitek mogoč le s pretiravanjem in zaostrovanjem, telo in pripadajoča psiha postaneta objekt mrcvarjenja, preizkušanja meja, hkrati prostor svetega in presežnega. V Psihopornu ni redko, da punce s prakso na terenu sanjarijo, da bi postale spolne tempeljske svečenice, da bi se predale in razdale, raztopile v užitku, kot je o izbrisu telesa v pulzirajoči množici sanjaril in premišljal protagonist Lenkovega prvenca. Ta je že vključeval samopremislek, poleg te avtorefleksivne in metafikcijske plasti je bilo prisotno tudi zadovoljevanje ob pisavi, ob tekstu, ki ga je v Psihopornu nadomestil užitek ob govorjenju, spovedovanju, pričevanju o že doseženem ali šele hotenem v erotiki. Tipično je, da so sogovorniki pogosto terapevti, zasliševalci, spovedniki, tisti torej, ki naj bi vedeli vse o vsem, nakar jim prepričljiva in idejno artikulirana izpoved o skrajnih in realiziranih praksah dodobra načne prejšnja prepričanja.

Psihoporn je zbirka pogovorov o do roba in čez prignanih spolnih legah in držah, ki nihajo od dominacije nad telesom in umom do skrajnih točk podreditve, pri čemer se ta odnos potem pogosto prezrcali na odnos med pričevalcem in poslušalcem; zbirka je dosledno spisana v dialogih, že prej je pri Lenku naracija krnela in jo je prikrivala in izrivala manifestativnost. Ta se je zdaj v nekaterih aforističnih okruških, zvedenih na nekaj replik, ali v seznamih mogočih zapletov, ki kot da še čakajo na ubeseditev, osvobodila, v nekaj škrtih potezah se kažejo aporije telesnega in presežnega, s poudarkom na zagatnem razmerju med gospodarjem in sužnjem. Zgodbe so niz golih in ogolelih dialogov, v katerih potem še enkrat z besedami preigrajo najudarnejše izkušnje, gre za pogosto s filozofičnim podkletene izpovedi, pri čemer je namesto majevtike in sokratske ironije, ki naj izmami izpoved in sooči govorce, v ospredju desadovski disput, ki se suklja okoli (sprevrženosti) morale. Ni redko, da je napadena – ali pa nadgrajena – krščanska morala, ki se po prepričanju sogovornikov ustavi prehitro in ne izčrpa nastavkov o telesu kot posodi duha, ki se osvobodi in napolni šele ob jurišu čez rob. Morala je žanru in namenu primerno obrnjena, spolnega plenilca in grobijana, na primer, zagovarjajo kot utelešenje večnega principa, ki odpira in osvobaja sicer potlačeno, vendar želeno, in Lenko nas tu in tam prepričuje, da je razmerje med plenilcem in plenom težko ulovljivo, tudi pogosto v obojestransko zadovoljstvo.

Zbirka Psihoporn: ženska je uvod v novo Lenkovo trilogijo, ki bo očitno posvečena Ženski, temu mračnemu subjektu in akterju poželenja, njen prvi del obeta še neposrednejši, provokativnejši in literarno bolj ogolel in surov pristop k materiji.