Balthasar Hacquet: Oryctographia Carniolica 

Prevod znamenitega dela o fizikalnem zemljepisju vojvodine Kranjske iz leta 1778.

Profesor Hacquet (1735–1815) je bil francoski kirurg, naravoslovec in etnolog, ki je 20 let preživel po slovenskih deželah in se naučil tudi slovenskega jezika. Čeravno je prevedena knjiga v prvi vrsti bralna slast za geologe, pa prinaša tudi pretanjen vpogled v idejno in materialno zgodovino 18. stoletja. To je bila doba, ko še ni bilo enotnih pojmov; avtor se pritožuje, da vsak naravoslovec posamezno rastlino poimenuje po svoje. Dolžine Bohinjske doline ni izmeril v dolžinskih enotah, ampak v času – tri in pol ure. Ko je strmel v slapove Julijskih Alp, si je želel, da bi imel ob sebi pesnika, da jih opiše. 

Med pohajanjem je preverjal tedanja znanja; tako je prepričanje, da so ljudje poleg hiš sadili iglavce namesto strelovoda, ovrgel s primeri udarcev strele v obhišna drevesa. Najbolj so ga kajpak zanimale kamnine, ki jih je odkopaval tudi na vršacih, a posebno pozornost je namenil fužinam. Za bohinjsko Bistrico je denimo zabeležil, da je v njej delalo 25 parov kovačev žebljarjev, navajal je letno produkcijo, opremljenost z orodjem, relativno slabo donosnost, saj da so žebljarji iz dovoljenega kala kovali zase lepe zaslužke. Na poti po Notranjski je zapazil steklarno pri gradu Karlovec, kjer so izdelovali kozarce, steklenice in steklo za ure. Zraven pa pikro opisoval zdaj družinski utrip – žena, možu zvesta, je redkejša kot dragulj (ko bi bil avtor ženskega spola, bi pripisal – et vice versa), zdaj razbojniški – pod Klekom se ni bal razbojnikov, češ da popotniku niso storili nič hudega, razen da so mu pobrali denar, zdaj monarhični – kobilarna v Lipici počasi propada. Francoz, ki je Slovencem ohranil del izpuhtelega spomina.