Gregor Kocijančič

 |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

Eminem: Music To Be Murdered By – Side B (Deluxe Edition)

2020, Interscope

+ +

Nadgradnje glasbenih izdaj, ki se navadno tržijo kot t. i. deluxe različice albumov, seveda niso nov pojav. Ko se je prodaja kake komercialno uspešne plošče umirila, je založba mesece, včasih tudi leta po izidu iz nje želela izmolsti še nekaj denarja, zato jo je okrepila z B-stranjo, posnetki koncertov, remiksi, demoposnetki in podobnim gradivom. Zadnje čase – v dobi spletnega pretakanja glasbe, v kateri večja količina izdanega gradiva pomeni več predvajanj in s tem več zaslužka – je vsaka tretja bolj ali manj komercialno uspešna plošča (predvsem na polju trapa) kmalu po izidu podkrepljena še z deluxe različico. Industrija je spoznala, da se hit albumi tako dlje obdržijo na vrhovih lestvic, ne glede na vprašljivo kakovost dodanega gradiva, ki prostora na pravem albumu verjetno ni dobilo zato, ker ni bilo dovolj prepričljivo. Dobršen del novih komercialnih rap izdaj že tako trpi za sindromom izrazito predolgih seznamov skladb – kot da ustvarjalci pri končni izbiri niso dovolj samokritični –, zdaj pa nam poleg odvečnih skladb postrežejo še z odpadnim materialom. To je storil tudi Eminem, ki je za božič pripravil deluxe ploščo presenečenja.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Gregor Kocijančič

 |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

+ +

Nadgradnje glasbenih izdaj, ki se navadno tržijo kot t. i. deluxe različice albumov, seveda niso nov pojav. Ko se je prodaja kake komercialno uspešne plošče umirila, je založba mesece, včasih tudi leta po izidu iz nje želela izmolsti še nekaj denarja, zato jo je okrepila z B-stranjo, posnetki koncertov, remiksi, demoposnetki in podobnim gradivom. Zadnje čase – v dobi spletnega pretakanja glasbe, v kateri večja količina izdanega gradiva pomeni več predvajanj in s tem več zaslužka – je vsaka tretja bolj ali manj komercialno uspešna plošča (predvsem na polju trapa) kmalu po izidu podkrepljena še z deluxe različico. Industrija je spoznala, da se hit albumi tako dlje obdržijo na vrhovih lestvic, ne glede na vprašljivo kakovost dodanega gradiva, ki prostora na pravem albumu verjetno ni dobilo zato, ker ni bilo dovolj prepričljivo. Dobršen del novih komercialnih rap izdaj že tako trpi za sindromom izrazito predolgih seznamov skladb – kot da ustvarjalci pri končni izbiri niso dovolj samokritični –, zdaj pa nam poleg odvečnih skladb postrežejo še z odpadnim materialom. To je storil tudi Eminem, ki je za božič pripravil deluxe ploščo presenečenja.

Čeprav naj bi gradivo, izdano na deluxe ploščah, načeloma nastajalo med snemanjem sestrskih albumov, na Eminemovi novi plošči zaznamo številne aktualne besedilne reference (denimo različne verze o koronavirusu), ki izdajajo, da je ta nastala pozneje, pred nedavnim. Zato se seveda poraja vprašanje, zakaj jo je sploh izdal kot dodatek k predhodnici, namesto da bi petdeset minut svežega gradiva zapakiral v čisto nov studijski izdelek. Je o novih skladbah morda nekoliko dvomil? Se je nemara bal še enega vala negativnih kritiških odzivov?

Jezni oseminštiridesetletnik je v tehnični izvedbi spet skoraj brezhiben, po vsebini pa boleče infantilen.

Jezni oseminštiridesetletnik je v tehnični izvedbi spet skoraj brezhiben, po vsebini pa boleče infantilen.
© Arhiv založbe

Če je tako, je bil strah popolnoma upravičen: B-stran plošče Music To Be Murdered By trpi zaradi podobnih spodrsljajev kot njena predhodnica. Gre za kikse, ki avtorja spremljajo že vsaj desetletje. Izbira slabih beatov in brezciljno teženje k podiranju lastnih hitrostnih rekordov repanja sta tukaj sekundarna: Eminemovo ustvarjanje je obremenjeno z vztrajno težnjo po kontroverznosti in šokiranju občinstva, ki se je že – milo rečeno – izpela: ali moramo res še enkrat preposlušati njegove morilske fantazije? Ali nam je res treba še enkrat prisluhniti užaljenemu nerganju čez kritike, ki so skoraj soglasno spljuvali njegove nedavne izdaje? Komu se ljubi poslušati jeznega oseminštiridesetletnika, ki se pritožuje nad mumble rapom? Eminem se ponovno izkaže za nazadnjaškega nergača, naveličanega fosila, ki ne odobrava sodobnih trendov in mora to zavpiti jasno in glasno, predvsem pa izjemno hitro. V tehnični izvedbi je skoraj brezhiben, po vsebini pa boleče infantilen.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.