»Mi smo kultura«

Jernej Čampelj je eden izmed številnih samozaposlenih kulturnikov, ki so zaradi pandemije ostali brez dela in prostora za izražanje. Brez odra. »Naša gledališča so zaprla vrata za samozaposlene, najhuje pri vsem skupaj pa je, da ne vemo, do kdaj. Lahko, da kar za vedno,« pravi. Ker ni le igralec, temveč tudi fotograf, se je v teh časih bolj posvetil fotografiranju. Rodila se je fotografska akcija Mi smo kultura, s katero želi v središče pozornosti postaviti ljudi, ki kakorkoli prispevajo h kulturi v Sloveniji – ne le glasbenikov, igralcev, slikarjev ..., temveč tudi tonske tehnike, kostumografe, organizatorje, lučkarje itd. –, a so zdaj odrinjeni na rob in za večino nepotrebni. Vsem tem imenom želi dati obraz.

»Zamisel za akcijo sem dobil, ko sem pred časom opazil, da je namen temeljnega dohodka, ki ga med pandemijo prejemamo od države, v različnih obdobjih različen. Nekaj mesecev je bil namen tega dohodka ’podpora za brezposelne/invalide’. Za državo smo torej samozaposleni brezposelni ali invalidi, kategorijo, ki nam je bližje, verjetno lahko izberemo sami. Sicer pa imamo kulturniki srečo, da nismo edini brezposelni – ker je država leta in leta načrtno spodbujala prekarno delo, smo v tej skupini skupaj s številnimi ljudmi, če ne bi bili, sem prepričan, da tudi podpore za brezposelne/invalide ne bi prejeli,« pravi. Ugotovitev je še okrepila njegov občutek, da so delavci v kulturi po mnenju vse več ljudi lenuhi, brezdelneži, zajedavci davkoplačevalskega denarja, kultura pa nekaj, česar ne potrebujemo, zato jo lahko odpravimo in tako privarčujemo. »Ker kultura v glavah ljudi postaja nekaj abstraktnega, sem se odločil, da ji je treba vrniti obraz.«

Najprej je k fotografiranju povabil nekaj kolegov umetnikov in preostalih ljudi, za katere je vedel, da delujejo v kulturi, kmalu pa se je glas o akciji razširil – prek družabnih omrežij in elektronske pošte za tiste, ki niso aktivni na teh platformah. Zdaj kulturniki stik z njim navezujejo sami. Zaradi varnostnih protokolov lahko na dan fotografira le deset ljudi, a kljub temu jih bo do 6. februarja zbral 172. Osmega februarja, na kulturni praznik, pa načrtuje, da bo vsak sodelujoči svojo fotografijo objavil na družabnih omrežjih in tako sprožil spletno akcijo.

A vse kaže, da ne bo ostalo le pri tem: ker so odzivi na projekt presegli njegova pričakovanja, je začel iskati načine, kako bi vse obraze sodelujočih kulturnikov razstavil na enem mestu ali več mestih hkrati. Dogovori so stekli in podobe bodo, upa, kmalu vidne tudi v tiskani obliki.