Ivana Bajec, slikarka, ki si je med slikanjem že zlomila ključnico

Pravijo, da so zares ustvarjalni ljudje tisti, ki so pustili otroku v sebi, da preživi. Ivana Bajec, slikarka z nalezljivo otroško energijo, se včasih sprašuje, ali otrok v njej ni še preveč aktiven. Letos jih bo dopolnila enaintrideset, a je razigrana in neobremenjena, kakor je bila pri petnajstih ali šestnajstih. Zavrača konvencionalno življenje, misel na perspektivno kariero in družbene pritiske, ki se vršijo nad njenimi vrstniki – najpomembneje se ji zdi živeti (za) umetnost. »Za kaj drugega enostavno nimam potrpljenja,« se nasmehne. Toda tudi za slikanje potrebuješ obilo potrpljenja, sploh v njenem primeru. Za posamezna velika platna lahko porabi tudi po pol leta – tako kot na primer za sliko El Barco, ki jo je še do 10. februarja mogoče videti na njeni prvi samostojni razstavi Avgust v ljubljanski Ravnikar Gallery Space. Zanjo je najprej na drobno spraskala folijo in jo odtisnila na platno (to je skoraj vedno del njenega ustvarjalnega procesa), šele nato so ga začele naseljevati zgodbe in figure, ki so konstruirale dogodke lanskega poletja, natančneje avgusta, ko se ji je v domačem Pulju zgodila poletna romanca s španskim turistom. V njej je pomembno vlogo odigrala barka njenega strica, ki na sliki zavzema osrednje mesto, sama pa je nanjo vključila še nekaj asociativnih drobcev, ki so bili del poletnega dogajanja ali pogovorov, denimo kobro ali črička.

Vsi detajli na sliki izvrstno sobivajo, a da so se tako dobro ujeli, je morala precej brskati po domišljiji in premišljevati, kam točno jih umestiti. In preden je nastala končna različica slike, ta, ki je zdaj na ogled, so bili na njej še drugi elementi, ki jih je nato pokrila z barvo ali spremenila v kaj drugega. »Včasih potrebuješ precej poguma, ko se odločaš, kaj prekriti in kaj pustiti; katera različica slike bo končna. Običajno mi pri tem pomaga šele ’deadline’, do takrat se bom pač ukvarjala s sliko. Do zadnjega,« prizna. Sliko, ki ji ni všeč, lahko z različnimi tehnikami in pripomočki, od čopiča do spužve in brusilnega papirja, spremeni v povsem novo umetnino. Na sliki Can I touch your dick? (razlaga za naslov slike se skriva v njenem spodnjem desnem kotu) je v pastelno roza motiv intervenirala z živo rumeno. »Pastelno roza mi je šla na živce, vzela sem flomaster, naredila šablono in šla čez z rumeno, da mi ni treba več gledati tega, kaj je spodaj. Prej se mi je slika zdela ’za en drek’. Zdaj, ko sem jo po svoje uničila, pa mi je všeč,« pove. Kaj pa, če gledalca zanima, kako je bila videti prej, kaj je bilo spodaj? »Nič pametnega. (smeh) Tisto, kar je spodaj, nas ne sme zanimati.«

Bila je hiperaktiven otrok, ki se je umiril samo med risanjem. Pa tudi takrat ni bila čisto varna: nekoč je risala tako, da je klečala na nekem stolu, ker je bila premajhna, da bi dosegla list papirja. Od same osredotočenosti na ustvarjalni proces očitno ni opazila, da se stol maje, padla je z njega in si zlomila ključnico. To ni ubilo njenega navdušenja nad likovnim izražanjem: risala in slikala je še naprej, njena pot je sicer vmes na kratko zavila v drugo smer, ko se je vpisala na srednjo gradbeno šolo, a je šla po zaključku šolanja takoj študirat slikanje na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Tu je ostala, si spletla krog poznanstev, v stari Ljubljani ima tudi slikarski studio, ki si ga deli s slikarjem Adrijanom Praznikom. Med poletjem se sicer vrača v Pulj, kjer doma pomaga v turizmu, a se za zdaj ne namerava za stalno vrniti domov. »Načrtov za prihodnost ne maram delati, mi je pa všeč, da sem tu dovolj blizu doma, da se lahko vrnem, ko je treba, in sem hkrati vpeta v umetniško sceno v Ljubljani,« pravi. Ta je večja in bolj razvita kot v Pulju, posebej pa ceni, da se ustvarjalci pri nas – vsaj tak občutek je dobila – medsebojno podpirajo. Tudi sama rada zastavi dobro besedo za kolege, ki jih ceni, najbolj pa je zadovoljna, če se na njeno delo pozitivno odzovejo umetniki, s katerimi je razstavljala, hodila na faks ali jih kako drugače spremlja. »Javno mnenje in kritike mi po drugi strani ne pomenijo veliko. Konec koncev slikam zato, da izrazim čustva in se zabavam. Slikanje je zame na trenutke podobno igranju videoiger.« Se pa kljub vsemu veseli, da se bo septembra predstavila na mednarodnem umetniškem sejmu v Barceloni – če bo vse po sreči, v živo, sicer v digitalni obliki.

Kadar ne slika, veliko časa preživi v družbi cimrov (med karanteno ji socializacija znotraj stanovanja nadomešča družabne dogodke) in v temnih kotičkih interneta, v neskončni spirali strani, posvečenih memom. Ko jo internet začne frustrirati, pa se odpravi na sprehod ali si ogleda kakšno serijo. »Posebej vesela sem, ko naletim na serijo, ki se posveča vsakdanjim, človeškim, celo banalnim segmentom življenja. To mi da pogum za naprej. Včasih namreč pomislim: stara sem trideset in se večinoma ukvarjam z nepomembnimi bedarijami. Kaj je z mano narobe? No, ampak ko tudi na zaslonu vidiš kaj takega, se počutiš bolje.«