Gaële Josse: Poslednji varuh otoka Ellis

+ + + +

Birokracija in red, zid proti barbarom

»Migranti, emigranti, imigranti. Tranzit. Besede, ki so vselej nabite z ostro aktualnostjo. Nekaj tednov pozneje se mi je, ne da bi si za en sam trenutek zamišljala ali sploh želela napisati karkoli na to temo, utrnila ta zgodba,« je v za-govoru h knjigi zapisala francoska pripovednica Gaële Josse (rojena leta 1960) o globokih vtisih, ki so jo obhajali ob obisku Muzeja imigracije na ameriškem otoku Ellis, desetletja ključni vstopni točki v ZDA. Pretresle so jo fotografije migrantov, pogosto slikanih v njihovih slovesnih nošah z vseh koncev sveta, torej v kar najbolj eksotičnih oblačilih. Fotografije so bile, ne glede na morebiten dober namen, da bi prikazale surovino, iz katere se v talilnem loncu kuhajo bodoči ameriški državljani, zlorabljene v rasistične namene.

Vendar pa realno obstoječi fotograf ali prevajalec, nižji uslužbenci na tej vstopni in včasih, po potrebi, karantenski postaji, ki je bila po drugi vojni tudi taborišče za ujetnike z ozemelj sil osi, niso v ospredju pripovedi. Gaële Josse jim v Poslednjem varuhu otoka Ellis nameni epizodno vlogo, enako kot različnim političnim disidentom in zadnjemu oskrbovancu, norveškemu mornarju. Glavni glas pripade vrhovnemu gostitelju in zapisovalcu preteklega, direktorju ustanove.

Temu se zdi, da mora pred dokončnim odhodom na bližnje kopno, ki se ga je po ženini smrti izogibal, opraviti inventuro vsega, kar je videl in storil. Sicer suhi birokrat se je po smrti žene na hitro in strastno zaljubil v eno od tistih, ki so potrebovale njegovo pomoč, ona, sicer ne brez zdravilskih sposobnosti, pa je to razumela kot zlorabo – in ga preklela. Pri tem se spominja dnevne rutine in reda, ki so ga poskušali vzpostaviti s tistimi iz nižjih ladijskih razredov, zveste službe domovini, napredovanja, zdaj, ob upokojitvi, pa se počuti odvečnega. Čuti dolg do ljudi, ki jih je upravljal, in migrantske zgodbe poskuša popisati s strani tistih, ki so migrante pričakali. Skoraj z obžalovanjem, da so nekaj odstotkom prišlekov zavrnili vstop, brez možnosti pritožbe. Že zgolj možnost zavrnitve vstopa je bila za ljudi brez izobrazbe, nevajenih komunikacije z uradniki, precej stresna. Za zavrnjene še toliko bolj.

Avtorica je dovolj spretna v postavljanju pripovednih okvirov, zato pripoved kljub preskakovanju med časi, med sprotno inventuro in tisto za nazaj, generalno, teče gladko. Vendar se tragika vrhovnega, ki kot kapitan vztraja na potapljajoči se ladji, preden to izroči v varstvo naslednikom, in neizprosnost njegove usode pokažeta šele, ko njegove zapiske preberejo tisti, ki bi ga morali z otoka demobilizirati. Zgodba se ob popisih pisane množice migrantov in usod ter ob na dejstvih temelječih popisih delovanja ustanove usmerja predvsem v skrivnosti človeškega srca. In pripovedovalec ga ima preveč, če ga gledamo s stališča ustanove, in premalo, če ga merimo z vatli na migracije obsojenih ali človekoljubov.