Nostalgija po prihodnosti

»Zakaj bi čakal na nebesa, če si jih lahko naredim sam,« se je pred leti - v pomladi svojih srednješolskih let – vprašal Marko Lorger, enaindvajsetletni pevec in producent, ki ustvarja pod imenom Nomark. Ustanovil je platformo Aseben (ime je vzvratni zapis besede Nebesa), ki je nekje na presečišču med spletno založbo, glasbenim kolektivom in igričarsko skupnostjo: Nebesa so kraj, kjer v harmoniji živijo spletni memi, igričarstvo in pop glasba jutrišnjega dne.

Nomark poudarja, da Aseben ni pravi kolektiv, temveč mednarodna spletna skupnost somišljenikov, predvsem glasbenih producentov in gejmerjev, ki jih druži skupni interes za najnovejše trende v žanrsko izmuzljivi underground glasbi. Nomark, okniino, kai virtual, iluvtora, purnjo, fallwinter in ASCYTH so le nekatera imena iz te hitro rastoče spletne družine slovenskih producentov mlajše generacije – v povprečju so stari okrog 18 let –, ki v naš prostor vnaša svež veter drznega eklekticizma in odbitih, žanrsko neobremenjenih zamisli.

Na prvi posluh Aseben deluje kot lokalni odgovor na švedske cloud rap outsiderje iz kolektiva Drain Gang, predstavnike nekoliko eksperimentalne in edinstveno hipnotične interpretacije baladnega trapa. Ko pa se v njegovo vsebino potopimo nekoliko globlje, ugotovimo, da še zdaleč ne gre zgolj za imitacijo mladih švedskih zvezdnikov. Čeprav je dosedanji katalog glasbe, izdane pri Asebnu, tako raznolik, da ga slogovno težko opredelimo, lahko rdečo nit nebeškega opusa grobo orišemo z izrazom hyperpop, maksimalističnim žanrom elektronike, ki je v zadnjih nekaj letih v svetovni glasbeni krajini dvignil ogromno prahu – in še več obrvi.

Novonastala žanrska oznaka zaobjema eksperimentalno, izrazito nasičeno in nekoliko parodično mešanico tisoč in enega žanra – mešanico, ki jo nekateri prepoznavajo kot prihodnost pop glasbe. EDM, trap, hiphop, bubblegum bass, emo, R&B, cloud rap, dubstep in trance so zgolj nekateri izmed glasbenih slogov, po katerih posega: hyperpop ima namreč tendenco, da navdih črpa tudi iz nekoliko pozabljenih, pogosto tudi zasmehovanih tradicij plesne elektronike, kot so eurodance, hardstyle in happy hardcore, ki jih začini s sodobnimi produkcijskimi prijemi in ekscesno sprocesiranimi vokali – ti so pogosto tako visoki, kot bi jih odpeli Alvin in veverički. Za piko na i pa v kaotični eklekticizem vpeljuje še obskurne elektronske žanre, kot so denimo nightcore, nintendocore, chiptune, glitchcore in podobno.

Aseben je najprej glasbena platforma, a ta je neposredno povezana z igričarstvom: člani skupnosti se družijo prek aplikacije Discord, glasbene dogodke pa organizirajo znotraj igre Minecraft.

Elektronska glasba absurda na steroidih, ki po zaslugi odmevne playliste spletne platforme Spotify sliši na ime hyperpop, lahko neizurjenemu ušesu zveni skoraj neposlušljivo ali kot nekakšna parodija. Zato se pri razmišljanju o tem fenomenu pojavlja vprašanje, ali hyperpop glasbeniki pravzaprav ustvarjajo zgolj z ironičnimi nameni. Ali občinstvo njihovo glasbo razume kot parodijo? Ali kot se je v prispevku za Radio Študent nedavno vprašal Mladinin glasbeni kritik Jaša Bužinel: »Zakaj depresivni zoomerji ponovno odkrivajo eurodance? Kako lahko mladi neironično poslušajo tako ’slabo’ muziko?«

Zastavonoši hyperpopa iz ameriškega dvojca 100 gecs trdita, da je »pripisovanje ironije največja neresnica. Tega ne počneva, da bi bila ironična, temveč zgolj izražava ljubezen do vseh vrst glasbe.« Nekateri drugi poglavitni predstavniki hyperpopa, denimo britanska pop pevka Charlie XCX – ki se je že dve leti zapored znašla v Mladininem izboru plošč leta –, pa se z žanrsko oznako »hyperpop« ne poistovetijo, temveč vztrajajo pri tem, da je njihovo ustvarjanje preprosto osvobojeno kakršnihkoli žanrskih okov.

Slovenska hyperpop mladež po drugi strani, kot pravi Nomark, vpeljevanje žanrov, kot sta hardstyle in eurodance, razume predvsem parodično in v tem prepoznava močne vzporednice s spletnimi memi. »Preden sem začel producirati beate, sem vodil meme stran in pravzaprav je mentaliteta v obeh svetovih zelo podobna: memi, ki sem jih ustvarjal, so bili precej interni, skoraj meta – pogosto so se nanašali na druge, predvsem vintidž meme in lahko si jih razumel zgolj, če si tako rekoč živel na internetu. Moji memi niso bili neposredno smešni in tako je tudi z našo glasbo: parodična je predvsem na neki globlji ravni,« pravi. In doda: »Sodobna glasba je lahko izjemno kompleksna: od poslušalca zahteva veliko pozornosti, da razume, kaj mu sploh želi povedati. Hyperpop po drugi strani poslušalcu hkrati servira toliko informacij, da jih enostavno ne more sprocesirati. Vse, kar lahko naredi, je, da se nasmehne.«

Nomark pri poslanstvu kolektiva Aseben poudarja tudi pomen nostalgije. »Na podoben način, kot sem bil pri ustvarjanju memov nostalgičen za starimi memi à la trollface, sem pri ustvarjanju glasbe nostalgičen za žanri iz devetdesetih, kot je eurodance.« Pri tem je treba še enkrat poudariti, da je Nomark pri rosnih 21 letih pravzaprav najstarejši član skupnosti Aseben. Večina drugih članov se vrti okoli starosti 18 let. Da bi gojili iskrene nostalgične občutke do plesne glasbe devetdesetih, je potemtakem nemogoče. Ne gre za golo nostalgijo, temveč za nekakšno fascinacijo nad nostalgijo po devetdesetih, kakršni smo bili priča že ob vzponu gibanja vaporwave. Moto kolektiva se zato – v duhu absurdnosti hyperpopa – glasi: »Zakaj bi bili nostalgični za preteklostjo, če smo lahko nostalgični za prihodnostjo?«

Nomark in veverički ironične nostalgije ne zganjajo zgolj pri oživljanju pozabljenih plesnih žanrov devetdesetih, temveč tudi pri vizualni reprezentaciji svojih del. Ta je namerno lo-fi in digitalno izmaličena do skrajnosti – oziroma, kot pravi Nomark, »samozavedno sfukana«, podobno kot njihova glasba. V videih in podobah, ki jih Aseben ustvarja ob glasbi, gre prepoznati številne prvine postinternetne umetnosti, Tumblr arta, spletnega brutalizma in estetike grdega, ogromno pa je tudi referenc na zgodnje dni interneta, denimo na aplikacijo za klepet MSN Messenger, vintidž emodžije in podobno.

V glasbi, ki jo objavlja Aseben, jezik ni pomemben, besedila so sekundarnega pomena, artikulacija besed pa je popolnoma nebistvena: glas postane inštrument.

Aseben je torej najprej glasbena platforma, ki pa je neposredno povezana z memi in igričarstvom. Člani skupnosti se družijo predvsem prek aplikacije Discord, storitve za spletni klepet, ki je namenjena predvsem igralcem videoiger. Čeprav večidel Asebnovih varovancev živi in ustvarja v Sloveniji, je njihovo druženje skoraj popolnoma omejeno na splet. Ne zgolj zato, ker so gejmerji, temveč predvsem zaradi narave časa, v katerem živimo: ravno, ko so druženje s spleta počasi začeli prestavljati v resnično življenje, nas je namreč doletela pandemija. V danih razmerah so bolj online kot kadarkoli prej in posledično tudi izjemno produktivni: nebeški arhiv namerno cenenih »naredi-sam« videospotov se širi tako rekoč vsak dan, prav tako tudi seznam aktivnih članov, ki ta arhiv sooblikujejo. Glasbo je sprva prispevala zgolj peščica Nomarkovih somišljenikov, v zadnjem letu pa je Aseben pridobil toliko fenov, ki se preizkušajo tudi v vlogi glasbenih producentov, da Nomark zadnje čase vsak dan prejema prošnje za objavo amatersko sproduciranih beatov, ki jih večinoma zavrne: »Trinajstletniki prepoznajo hajp, na laptopu sproducirajo generičen komad in pričakujejo objavo. Moral sem se naučiti reči ne,« pravi.

Kljub vsem omejitvam zaradi pandemije koronavirusa Aseben tudi v teh časih organizira didžejske večere, ki zgovorno pričajo o prej omenjeni prepletenosti glasbe in igričarstva: dogodki potekajo znotraj igre Minecraft, v po meri narejenih prizoriščih, kjer s 15-minutnimi mini-seti nastopajo naši in tuji izvajalci. Dogodke podpira tudi Trash Gang, mednarodni cyber kolektiv s sedežem v Sloveniji, ki se ukvarja s promocijo underground trapa in počasi prerašča v globalno subkulturo. Že zgolj na svojem kanalu YouTube ima skoraj tri in pol milijone naročnikov. Mnogi od njih so die-hard feni, ki Trash tako rekoč živijo in dihajo. Tudi Nomarku je bil Trash Gang povod za ustanovitev skupnosti Aseben: »Ko sem ugotovil, da je Trash Gang pravzaprav slovenski kolektiv, sem se končno opogumil. Zavedati sem se začel, da moje zamisli morda niso tako neumne, kot sem mislil. Spoznal sem, da lahko najdejo svoje mesto.«

Aseben se povezuje s številnimi tujimi podobno mislečimi glasbeniki, privablja pa tudi tuje občinstvo: Nomark pravi, da več kot pol Asebnovih poslušalcev prihaja iz tujine, večina iz Srbije in Hrvaške. To je precej nenavaden fenomen, saj Asebnovi ustvarjalci večinoma ustvarjajo v slovenščini, a – kot priznava Nomark – »tako zelo momljamo, da jezik pravzaprav ni več pomemben«. To delno izhaja iz tradicije mumble rapa in težnje po pretirani rabi »autotuna«, delno pa iz estetskih smernic hyperpopa, v katerih so vokali digitalno tako zelo sprocesirani, da je jezik izmaličen do neprepoznavnosti. »Svoj glas uporabiš kot inštrument, besedila so sekundarnega pomena, artikulacija besed pa je popolnoma nebistvena,« pravi Nomark.

To v veliki meri »izhaja iz negotovosti in anksioznosti«, ki bremenita večino Asebnovih izvajalcev. »Svoj glas zato sprocesiramo do te mere, da nas ni sram poslušati samih sebe,« priznava Nomark. »Če pa koga slučajno zanima, kaj pojemo, komadom vedno priložimo tudi transkripte besedil, zato se rad pošalim, da ustvarjam glasbo zgolj za ljudi, ki znajo brati.« Nomark tudi poudarja, da tesnoba in podobne duševne stiske, s katerimi se spopadajo nekateri člani skupnosti Aseben, niso zgolj poza: »V teh časih je sicer kul biti anksiozen, jesti xanax in biti spran. A zase in svoje kolege lahko rečem, da imamo težave, da iščemo pomoč, obiskujemo psihologe in podobno. Vsi smo gejmerji in kot taki smo bili dolgo izolirani od realnega sveta. Zdaj pa smo nenadoma pahnjeni v resničnost, v kateri se marsikdo ne znajde najbolje.« Povedano drugače: »Če je val emo trapa zaznamovala depresija, v novem valu muzike, za katero stoji Aseben, ključno vlogo igra prav tesnoba.«