Nina Medved, pesnica v oblikovanju prostora, ki presega boj z drsenjem sveta

Ob večerih je mama razpirala strani knjig in ji brala iz njih. Vse dokler ni znala brati sama – takrat se je srečala s pesmimi Borisa A. Novaka, ki je kasneje postal njen profesor na primerjalni književnosti (poleg tega je študirala še francoščino), pa Kajetana Koviča in Svetlane Makarovič. Njena očaranost nad besedo se je razvijala naprej, ob branju Milana Dekleve, Franceta Prešerna, Ivana Minattija, Toneta Pavčka in drugih pesniških velikanov, v adolescenci pa se je začelo, kot to opisuje sama, pravo pesniško utripanje. Danes Mariborčanka Nina Medved (rojena 1989) aktivno sooblikuje domačo pesniško sceno. Nase je v minulih letih opozarjala kot soorganizatorka različnih literarnih dogodkov, kot so denimo večeri slam poezije Ožuljeni jezik – je tudi državna prvakinja v slam poeziji, ki jo najlaže opišemo kot zmes poezije in performansa in s katero se je v preteklosti aktivno ukvarjala –, Prevodni Pranger, Slovenski dnevi knjige v Mariboru in drugih, z mentoriranjem mlajših literarnih ustvarjalcev ter z revijalnimi objavami svoje poezije. Potem pa je leta 2019 zmagala na Festivalu mlade literature Urška, ki zmagovalcu pokloni izid knjige pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Napisati ali sestaviti jo mora v letu dni. Tako je lansko jesen izšla njena prva pesniška zbirka Drseči svet, ki jo je likovno opremila priznana ilustratorka Meta Wraber.

O zbirki je razmišljala že prej, a z nagrado je dobila zagotovilo, da bo knjiga izšla, pa tudi skrajni rok za to, da jo konča. Tega ni čutila kot pritisk, prej nasprotno. »Zavedanje, da bo zbirka ugledala luč sveta, me je sprostilo, da se je na njeni zgradbi razvil izraz, ki je že nekaj časa poskušal pokukati na plano. Tako so mnoge pesmi nastale v manj kot letu dni, druge so starejše in sem jih prepisala v novo obliko.« Ker gre za razvojno, bildungs zbirko, se ji je zdelo pomembno predstaviti razvoj lirske subjektke, ki doseže vrhunec v začetku tridesetih let. Pomembne teme zbirke so vstopanje v širšo družbo, raziskovanje tujine, udomačitev v nekem prostoru, telesu, odnosu, življenju, izguba bližnjih, soočanje s končnostjo, pa tudi z nadaljevanjem lastnega in nekoč drugega življenja. »Oblikovanje prostora, ki presega boj z drsenjem sveta in mene oziroma bralca vrača spet k sebi,« pravi pesnica. Čeprav je pesmi pisala pred nastopom koronskega obdobja, se ji zdi, da so ustrezno branje tudi za trenutne čase. »Ker gre v zbirki za presek prekarnega in začasnega bivanja moje generacije v zadnjem desetletju, na katero je močno vplivala recesija s povezano etično krizo, je nekakšen povzetek vsega, kar družba znova doživlja v koronačasu. Enako drsenje sveta, le da nam polzi vse hitreje in naši oprimki morajo biti toliko močnejši, da nam pomagajo obdržati se nad gladino, kaj šele izplavati na kopno.«

Poezija je bila zanjo od nekdaj resna dejavnost, ne nekaj, kar bi počela ob strani ali pa za kar bi slutila, da se bo s tem na neki točki prenehala ukvarjati. »Zame ne obstaja življenje, v katerem poezija nima prostora,« je odločna. Toda če bi želela od nje živeti, bi morala v enem letu objaviti okoli 75 honoriranih izborov s petimi do desetimi pesmimi, kar pomeni, da bi morala biti objavljena v vsaki številki vseh literarnih revij in oddaj v Sloveniji. Zato so pomemben del njenega vsakdanjega življenja produkcija literarnih dogodkov, promocija literatov in mentorstvo mladih piscev, kar se dobro dopolnjuje z delom v poeziji in fotografiji (še eno njeno mladostno zanimanje, ki je preraslo v poklic), ki ni zmeraj plačano. Osrečuje jo, da se lahko kljub vsemu preživlja z delom, ki je ustvarjalno in družbeno odgovorno. Je pa tudi dolgoletna tabornica. »To je moj način angažmaja poleg umetnosti, ker ima globalni vpliv in ustvarja boljši svet s pomočjo mladih,« pravi. Možnost dela z mladimi ves čas išče tudi na literarnem področju. Urejala je fanzin Literarna krpanka, v katerem so možnost za objavo dobili še neuveljavljeni pesniški glasovi, sicer pa na II. gimnaziji v Mariboru vodi literarne delavnice za mlade, katerih veščine so še v razvoju. Predstavlja jim avtorje, ki bi jih lahko motivirali, približa pa jim tudi kak del literarne teorije in zgodovine. »V prvi vrsti vzgajam vztrajne bralce, spodbujam njihov užitek v ustvarjanju, šele nato pride na vrsto pisanje z literarno vrednostjo. S procesom, upam, v leposlovju prepoznajo način, prek katerega se lahko zmeraj povežejo s seboj in svetom.«

Najraje piše v premikanju, denimo na vlaku, ali v domači spalnici; tako se počuti varna pred vdori zunanjega sveta. Navdihujejo jo tudi beli šum mesta, sonce, ki jo varuje pred notranjimi sencami, včasih pa samo fizičen stik prsta s pisalom ali računalniška tipka, ki drsi brez zatikanja. Vzgib za pisanje pa so skoraj vedno odnosi z drugimi, bodisi prisotnimi ali pomembno odsotnimi. »Bolje ko razumem, kako so moje življenjske izkušnje podobne drugim, večjo vrednost lahko prispevam bralcu.«