»Strah poganja sebičnost«

Spoznali so se v formativnih letih, med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer so bili sošolci. Vsi so namreč generacija 1976/77. Kasneje so se Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan kalili na neodvisni sceni ter v različnih kombinacijah sodelovali pri različnih gledaliških projektih, od poznih devetdesetih vsi trije tudi kot člani gledališko-plesnega kolektiva Betontanc, ki ga je v kleti gimnazije Poljane ustanovil režiser Matjaž Pograjc. Leta 2004 je Betontanc ustvaril predstavo Everybody for Berlusconi, koprodukcijo z nizozemskim kolektivom Wunderbaum, skupino sošolcev s tamkajšnje gledališke akademije, ki so po načelih lastnega manifesta in pod svojimi pogoji delovali znotraj gledališke družbe ZT Hollandia. Takrat so začeli tudi Katarina, Branko in Primož razmišljati, kako bi bilo ustvarjati v lastni, neodvisni gledališki skupini. Potem pa jih je leta 2010 Nevenka Kropivšek, umetniška direktorica Zavoda Bunker, povabila, da zasnujejo predstavo. Samo oni trije. Nastala je predstava Tam daleč stran: uvod v ego-logijo. In nastala je gledališka skupina Beton Ltd., ki se je v desetih letih obstoja – ravnokar so vstopili v enajsto – uveljavila kot eden najprodornejših, najbolj samosvojih in družbeno relevantnih kolektivov na domači umetniški sceni.

Oblikovanje lastne odrske govorice

Zakaj Beton Ltd.? Gre za okrajšavo imena kolektiva Betontanc, ki jih je v času, ko so ustvarjali svojo prvo predstavo, povezoval in kjer so se počutili najbolj domače. Prva različica njihovega imena je bila pravzaprav »Betontanc Ltd.« Ltd. ali d. o. o., družba z omejeno odgovornostjo, ker so želeli izpostaviti, da raziskujejo kolektivno v gledališču, da gre za drugačno organizacijo dela kot pri klasičnem gledališčnem delu, kjer režiser usmerja vse ostale funkcije. »V Betonu nihče ne narekuje prevladujoče note ustvarjanja, ampak si dopuščamo različne poglede in čas, da jih uskladimo. Gre za ultimativno zaupanje, ki ga poskušamo vzpostaviti tudi v širšem krogu kolektiva, z našimi stalnimi sodelavci in producenti. V bistvu smo razširjena neheteronormativna družina, vsaka predstava ima tako več mam, očetov, tet, stricev, porednih sestričen in vplivnih prijateljev,« razložijo.

Prvo predstavo so obravnavali bolj kot izlet, a je prišlo vabilo Anton Podbevšek Teatra. Potem še eno in še eno. Hkrati pa so ves čas ostajali pod okriljem Zavoda Bunker, ki jim je dajal nujno potrebno zaupanje in kontinuiteto, da so lahko s pridom izkoriščali svobodo pri izbiri tem, ki se jim je naenkrat odprla. Izkušnja Betona Ltd. je bila nekaj novega tudi zanje, čeprav so imeli vsi precej gledališke kilometrine. Primož Bezjak je od leta 2008 član Slovenskega mladinskega gledališča, Katarina Stegnar, sicer tudi sodelavka Vie Negative, je pred stalno zaposlitvijo v Mladinskem sodelovala z Gledališčem Glej, Anton Podbevšek Teatrom, Masko, SNG Dramo in drugimi, Branko Jordan je bil član gledališč v Kranju, Celju, Mariboru in Ljubljani (trenutno je član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega). A znotraj Betona so morali oblikovati povsem lastno gledališko poetiko. »Na začetku smo vse estetske podlage in vzorce, ki smo jih imeli od prej, sistematično zavračali, tudi prenekatero izkušnjo, ki smo jo pridobili v Betontancu. Namenoma. Hoteli smo svoj jezik, svojo odrsko govorico. Očitno smo morali prehoditi določeno pot, da smo lahko spet prišli nazaj k sebi,« pravijo.

Smo posamezniki, na katerih se lomijo vsakršne patologije vsakdana; a hkrati kot liki tudi vemo, koga in kaj predstavljamo.

Trenutno so – po iniciacijski in formativni – v tretji fazi ustvarjanja kolektiva, ki se je začela z nemškim ciklom; vanjo sodijo predstave Ich kann nicht anders, Grosse Erwartungen (Velika pričakovanja) in Mahlzeit, ki v ospredje postavlja glasbeno plat predstav. Ta faza je morda najbolj neposredno družbeno angažirana, hkrati pa osebna, saj sebe na odru jemljejo izključno za to, kar v izhodišču so: ljudje srednjih let, beli Evropejci z razmeroma dobrimi službami, ki čutijo družbeno odgovornost. O tem najkonkretneje govori predstava Velika pričakovanja. »Smo posamezniki, na katerih se lomijo vsakršne patologije vsakdana; a hkrati kot liki tudi vemo, koga in kaj predstavljamo. Do neke mere lahko ozaveščamo tudi, kakšna pričakovanja do nas goji občinstvo.«

Za trenutno družbeno dogajanje je morda najzanimivejša predstava Ich kann nicht anders, prvič uprizorjena že leta 2016. Osebe na odru, ki so lahko Katarina, Branko in Primož ali pa tudi ne, namreč govorijo o tem, da so se zaprle trgovine v središču mesta, da je kultura, na primer oddaji Panoptikum in Studio City, izginila s televizijskega programa, da v mestu ni več dogodkov, kot je Odprta kuhinja ... liki so sicer špekulirali le o posledicah skrajno desne vladavine, pandemije niso mogli predvideti, pa vendar ta govor zdaj deluje presunljivo preroško. Morda zato, ker so vsi trije snovalci predstave občutljivi za spremembe v družbeni klimi, ni pa jih strah izpostaviti se, kadar se jim zdi, da oblast ne deluje v dobro državljanov. Čutijo pač odgovornost do artikulacije trenutka, v katerem živijo.

Katarina Stegnar in Primož Bezjak sta bila denimo med prepoznavnimi obrazi protivladnih protestov, ki so zaznamovali zadnje leto. »Če se prepustimo temu, da nas družbena klima ne zanima, da je atomska heteronormativna ’homeschooling’ (takšna, ki otroke šola doma, op. p.) družina največja sreča, da lahko vso komunikacijo izčrpamo skozi digitalne platforme, da se na ulici ne smejo početi najbolj benigne stvari, če ob nadomestilu za čakanje za delo mislimo, da ni nobena politična odločitev za nas usodna, da pač pustimo, da stvar mine, je to lahko zelo nevarno,« pravijo. »Gotovo sta skupnost in solidarnost krilatici, ki lahko dvigujeta moralo. Grozljivo je, da sta prav ti vrednoti zaradi okoliščin pandemije ves čas na udaru, hkrati pa se ju drži priokus naivnosti. Zato, ker zahtevata veliko vložka in akcije, energija pa nam pohaja, se je lažje izgovarjati na naivnost, namesto da bi potencial vlagali še v koga drugega razen sebe. Strah pa poganja sebičnost.«

Od podobe raja do raziskovanja oblik upora

Njihove predstave nastajajo počasi in premišljeno, med eno in drugo običajno mine vsaj leto dni. »V vmesnem času smo vpeti v številne druge projekte, v matičnih hišah ali zunaj njih, delujemo v širokem krogu okolij, vsebin in ljudi. Vsakič znova začnemo v bistvu daleč vsaksebi in potem postopoma zbližujemo naše oddaljene svetove. To ustvarjanje skupnih imenovalcev je pravzaprav bistveno, je nevtraliziranje potencialnih konfliktov, nesoglasij, ali pa frustracij, občutka neslišanosti, prezrtosti, avtomatizmov. Skupen jasen cilj je pogoj za nekonfliktno sodelovanje.« Ključna za proces je torej skupinska izkušnja – tudi predstave in razstave, o katerih se pogovarjajo, knjige, ki jih preberejo vsi trije, kotički sveta, ki jih obiščejo skupaj. Zato so k njihovemu ustvarjanju veliko pripomogle tudi umetniške rezidence. Bili so denimo v Italiji na festivalu Santarcangelo, v New Yorku, kjer so začeli snovati predstavo Ich kann nicht anders in jo tam pozneje tudi uprizorili v razprodani dvorani gledališča LaMama (s to predstavo so sicer gostovali tudi na Češkem in Poljskem), pa na Krku, kjer so odkrili zapuščen hotelski kompleks Haludovo in v enem tednu zasnovali celo predstavo Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli (2013).

Zgodba hotelskega kompleksa, ki je lahko razumljen tudi kot metafora njihove celotne generacije, jih je nagovorila z ambiciozno idejo, v kateri je že v osnovi integriran propad. »Penthouse Palace Hotel, znan kot Haludovo, je fantazmagorična podoba raja, iz katerega so bili izgnani vsi, še raj sam. Predmet in mesto poželenja, ki ne obstaja več.« Haludovo je bil zamolčano dejstvo, pravijo, saj so se takratni komunistični veljaki in svetovni voditelji zabavali kot v Jamesu Bondu, bil je stvaren košček ameriškega sna na obali Krka. Zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo postal referenčna točka – in res se je prav po njihovi predstavi začel pogosteje pojavljati v popularni kulturi in medijih, danes se z njim ukvarjajo umetniki, arhitekti, sociologi, politologi in letoviščarji. »Nosi pa danes bolj moralistično noto; kdor visoko leta, nizko pade. Na žalost,« pravijo ustvarjalci.

Gotovo sta skupnost in solidarnost krilatici, ki lahko dvigujeta moralo. Grozljivo je, da sta prav ti vrednoti zaradi okoliščin pandemije ves čas na udaru, hkrati pa se ju drži priokus naivnosti.

Predstava Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli je bila med najodmevnejšimi, saj je poleg zbujanja nostalgije pri generaciji, rojeni v poznih sedemdesetih javnosti ponudila še nov (pozabljen) zgodovinski fenomen, na intimni ravni pa jih je najbolj zaznamovala Upor ni človek, ki so jo v novomeškem Anton Podbevšek Teatru uprizorili leta 2014. Predstava, ki je s pomočjo Camusovega eseja Uporni človek raziskovala različne oblike upora, ni gostovala v Ljubljani, zato je ni videlo veliko ljudi, a kolektivu je pomagala do spoznanja, da umetniško delo ni nujno najpomembnejše, ampak je precej pomembnejše to, kakšen referenčni prostor lahko odpre in kakšno razmišljanje povzroči. »Pogovor po predstavi je velikokrat pomembnejši od nje. Ta predstava se je ukvarjala z uporom, danes pa se veliko pogovarjamo, kako se sploh upirati, da to dejanje ni diskreditirano zaradi estetizacije, kompromitirano z osebnimi zgodbami upornikov protestnikov ali načeto od trajanja. Tukaj Camus ponudi zelo preprosto definicijo: uporni človek je človek, ki reče NE, predaleč ste šli, to je meja, ki je ne smete prestopiti. S to premiso se na neki način ukvarjamo od takrat. Vsaka naša predstava je protest proti samemu sebi.«

In v katero smer se ob svoji desetletnici obrača Beton Ltd.? »Gotovo v smer razširitve praktičnega okolja in kolektiva,« odgovarjajo. Dejstvo, da so na odru sami, namreč omogoča samo določeno število odrskih variacij. »Preden tale trojček postane dolgočasen, bo treba torej nekaj ukreniti.« Po drugi strani pa je za njihovo delovanje ključen izbor teme, saj tema določa vse ostalo. »Ta izbor, ki je v bistvu vedno detekcija nevralgičnih točk med nami in družbeno stvarnostjo, je bistven. Tudi zato, ker se trenutno zdi, da ni čisto samoumevno, da se bo živa umetnost pobrala kar sama od sebe. Lahko da bo ostala obsojena na lastne elitistične intelektualne mehurčke, iz katerih se zdi izstop nemogoč.«