Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem

+ + + +

Če izstopaš, zamenjaj okolje

Flamski pripovednik Dimitri Velhurst v toplem in duhovitem romanu Beda stvari piše o lastni nefunkcionalni družini in stricih, ki na pivskih tekmah zmagujejo, ker imajo, saj so brezposelni, dovolj časa za trening, se ustijo in napihujejo, grdo govorijo o ženskah, to se kajpak poda pravim moškim iz proletarskega okolja, najlepše, ki pridejo v hišo, pa so socialne delavke. Podobno okolje opisuje Louis v romanu o odraščanju na revnem francoskem podeželju. Samo brez socialnih delavk.

Tam so zadeve v zadnjih letih prejšnjega stoletja še trše; predvsem je mobing, ki naj prisili obstrance v skupino, bolj neposreden, fizičen. Krajši roman se začne z ustaljenim srečanjem na šolskem hodniku, ko Eddyja – oče mu je dal to ime, ker se sliši malo kavbojsko, moško, zmagovito – starejša mulca popljuvata – to je samo nadaljevanje običajnega zmerjanja z drugimi sredstvi. Eddyja zaradi hoje in piskavih zvokov, ki jih težko nadzoruje, pa zaradi feminilnega imidža zmerjajo s pedrom ali katero od sopomenk. Še preden se začne oblačiti v sestrine obleke, kar ga navdaja s sladkim vznemirjenjem in obenem grozo pred razkritjem, še preden s fanti potrenirajo v drvarnici nekaj prizorov iz porniča, pri čemer tisti s prstani, sestrinimi seveda, pač nastavijo. Ker je vse skupaj samo igra in ker so sicer verbalno usmerjeni proti buzijem, jim je oproščeno. Eddyju ne, saj je na dnu zmerjalne verige. Louis popisuje francosko podeželje v maniri socialnega realizma, brez olepšav ošvrkne globoko zažrti rasizem, usmerjen proti Arabcem in Alžircem posebej, in konstituiranje na najšibkejših in najobčutljivejših, ki cmizdrijo kot kakšne babe, namesto da bi parkirali pest v najbližji gobec. Precejen skozi lastno izločenost in travmo, s popisi zazankanosti, ki staršem onemogoča, da bi videli čez lastni družbeni sloj, se pa zato veselo konstituirajo na vsem meščanskem, intelektualnem, na vseh, ki raje filozofirajo in govorijo recimo ’gremo večerjat’ namesto ’žret’. Čeprav, prizna, so si od Eddyja obetali, da bo šolan in bogat, da bo zvozil drugače, zavozil bolje, kot gre tradicija iz roda v rod, ko delinkvenca preide v alko, delo v invalidnost in izrabljenost, družinsko dinamiko pa spremlja nabijanje v steno, besnenje in razgrajanje. Kar je napredek, ker prejšnje generacije so se direktno po puklu in v ksiht. Takšno okolje Eddyja sili v poskuse z ženskami, obupne in obupane poskuse, toda vse se reši, ko lahko kolaborira z razrednim sovražnikom: uspešen pri dramskem krožku gre na kolidž v mesto, kjer imajo igralski oddelek – tam beseda peder zveni manj sovražno, zazveni skoraj prijateljsko.

Louis je neposreden; čeprav piše s stališča odraščajnika, je njegova izkušnja predelana skozi oči srečneža, ki mu je s pomočjo umetnosti uspel pobeg. In rehabilitacija. Ostaja zapisan spomin na okrutnost vrstnikov, pa tudi kup v kurzivi zapisanih priklicev, ki rekonstruirajo necenzurirano surov govor okolice, govorico, ki je pikra in brez upa, podkrepljena s tradicijo, ki naj ukalupi in prizemlji vse, ki bi hoteli ven ali več. Kljub temu nekaterim uspe.