Antonio Iturbe: Knjižničarka iz Auschwitza

V taborišču Auschwitz so imeli knjižnico.

Spoznanje, ki šokira – najhujši kraj milijonskih smrti je premogel biblioteko. To sem prvič zasledil v knjigi Alberta Manguela Knjižnica ponoči (2011), zato sem pred leti, ko sem na letališču v Varšavi zagledal naslov Iturbejeve knjige, še isti hip postal njen bralec.

Kako je torej delovala knjižnica v lagerju? Avtor je napisal roman po izpovedi nekdanje taboriščnice, ki jo je vodila. Pod pojmom biblioteka si predstavljamo sobe s knjižnimi policami, napolnjenimi s knjigami, pri njej jih je bilo osem. In jasno nikjer nobenih polic, pazniki so le slutili, da utegne biti nekje skrita literatura. Zato vse, kar vemo o knjižnicah, tu ne velja. To je zgodba o skrivanju, tihotapljenju, o bralcih, o načinih, kako so brali, ne da bi bilo videti, da berejo, v prvi vrsti seveda o štirinajstletni bibliotekarki, njenih načinih sposojanja čtiva, o terorju nacistov, še posebej Mengeleja, in o osmih protagonistih. Atlasu brez ovitka, ki je prikazoval Evropo oddaljenih časov, Osnovah geometrije, Kratki zgodovini sveta H. G. Wellsa, Ruski slovnici, Freudovi razpravi Nove poti v psihoanalitskem zdravljenju in treh romanih: enem v ruskem, drugem v francoskem in tretjem v češkem jeziku.

Zgodba torej o skriti knjižnici, ki je bila tako neznatna, da je nihče ne bi opisal s pojmom biblioteka, toda na kraju ne-življenja je bivala kot institucija kulture, sled drugačne civilizacije, kot alternativni program življenja v zloglasnem taborišču smrti. Moč knjižnice ni v številu knjižnih izvodov, ampak v vplivu njenih knjig.