Jadranka Juras: »Umetnik mora biti družbeno aktiven posameznik«

Leta 2003 je Jadranka Juras s pesmijo Sedmi čut nastopila na Emi, slovenskem izboru za pesem Evrovizije. Njen prvi solo nastop na Eminem odru (leto prej je pela back vokale pri Sestrah pri danes že skoraj ponarodeli Samo ljubezen) je vseboval element, ki je marsikomu ušel iz spomina: moč, ki jo je imela kot glasbenica na velikem odru pomembne prireditve, je izkoristila za subtilno posredovanje političnega sporočila. Del njene oprave je bila namreč improvizirana bomba, ki je štrlela iz granitne kocke z napisom »Vojna ni rešitev«. To je bil odgovor na ameriške vojaške operacije v Iraku in Afganistanu, ki jih je podpirala tudi Slovenija, čeprav je že tedaj veliko ljudi izrazilo nestrinjanje s tovrstno vojaško politiko. »Slovenija bi morala biti primer majhne suverene države, ki zagovarja mirovno politiko. Toda naša politika klečeplazi pred ameriško – žal ni edina,« pravi.

Takrat se ob njeno politično sporočilo ni spotaknil nihče, decembra lani, skoraj dvajset let pozneje, pa se je znašla sredi pogroma zaradi izjav v oddaji TV Slovenija Zadnja beseda, kjer je med drugim dejala, da je velika odgovornost, da so slovenski vojaki vpleteni v globalno vojno proti terorizmu. Doživela je javni linč, predvsem z desne strani, nekateri so ji očitali tudi, da prepoznavnost izkorišča za posredovanje političnih sporočil. Toda ravno njen nastop na Emi leta 2003 dokazuje, da je to počela od začetka kariere.

Ta se je konec devetdesetih začela v skupini Planet Groove, vmes je nastopala s skupinama Appartamente 50 in Šukar, pela spremljevalne vokale pri različnih projektih, a je želela biti solo pevka, zato se je, ko se je navadila odra in nastopanja, hitro odpravila na samostojno pot. Poleg tega da je znana aktivistka za pravice živali, se je ves čas ukvarjala tudi z družbenimi in političnimi vprašanji. »Menim, da mora biti umetnik družbeno aktiven posameznik, ki opozarja na družbene krivice. Je pa res, da to karieri bolj škodi kot koristi. Ljudje radi živimo v svojih mehurčkih in glasno govorjenje o krivicah nas vznemiri.«

Na napade pred nekaj tedni je odgovorila s pesmijo Operacija Juriš, ki sta jo posnela z raperjem Nikolovskim. Poznata se od malih nog, saj sta stanovala v istem bloku v ljubljanskem naselju Bežigrad. Po javnem linču jo je poklical in ji povedal, da je napisal pesem, s katero se postavlja na njeno stran. Takoj je vedela, da je to edini način, da vladajoči politični administraciji pove, kaj si misli o njenem delovanju. V zadnji del pesmi je dodala avtorsko kitico, ki je ne odpoje, ampak recitira; zaključi se z močnim verzom »Ker narod smo kultura, ne pa sovraštvo«. »Kultura je tista, ki narod povezuje, ne pa deli. A v interesu večine vladajočih je delitev, kajti le tako lahko delujejo izključno v lastno korist in korist profita, namesto da bi delovali v interesu naroda,« je prepričana.

Da je odrasla v senzibilno in pravično osebo, ki se zavzema za šibkejše, so veliko pripomogli njeni starši. Niso ji vsiljevali svojih ambicij ali jo poskušali utišati zavoljo strahu, kaj si bodo mislili drugi, temveč so ji pustili razmišljati samostojno. Po srednji šoli se je želela vpisati na AGRFT; ko ni bila sprejeta, se ji je sesul svet, šla je študirat ruščino in filozofijo in čez leto dni poskusila ponovno, spet neuspešno. A v tem času je že začela z urami petja in spoznala, da je to pravzaprav njena pot. Želja po igri na odru pa se ji je pozneje na neki način uresničila, saj danes poje tudi v Operi, kjer ima možnost igre vlog, preizkušanja lasulj in kostumov. Ko je končala študij jazzovskega petja, se je pri triintridesetih letih odločila še za učenje klasičnega solo petja – praktično »z nule« – in uspelo ji je v kratkem času priti na operne odre, kjer izjemno uživa.

Ker je od malega obkrožena z živalmi, je hitro ugotovila, da gre za najbolj spregledane in številne družbene žrtve. Doma so imeli pse, mačke je posvojila kasneje, ko se je preselila na svoje, danes pa ji v domačem gospodinjstvu družbo delajo psica Kofi, tri mačke, Mija, Majda in Suzana, ter mačkon Pier. V minulih letih je ponudila začasni dom velikemu številu psov in nekaj mačkam, je tudi ena od ustanovnih članic društva za pomoč živalim Lajka. Tudi veganka je bila že v času, ko se o tem pri nas ni toliko govorilo; za to se je odločila v trenutku, ko je gledala kratek prispevek o izginjanju amazonskega pragozda in vlogi živinoreje pri tem. Opozarja pa, da ne gre za način prehranjevanja, temveč za način življenja. Gotovo je tudi prvi korak pri ohranitvi planeta – a bo potrebnega še veliko dela, predvsem pri omejevanju potrošništva. »Za prihodnost se moramo boriti vsi, predvsem pa mladi, ki bodo najbolj trpeli zaradi naše neodgovornosti in bolestne potrošniške mentalitete. Gandi je rekel, da je na tem svetu dovolj vsega za vse, za pohlepne nikoli. Še bližja pa mi je njegova misel ’Bodi sprememba, ki jo želiš videti’. Kar naprej čakamo na odrešitelje, ki pa ne pridejo. Ali ni že čas, da vzamemo življenje in usodo v svoje roke?«