Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 6  |  Kultura  |  Film

Saint Maud

Rose Glass, 2019

Izganjalka hudiča.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 6  |  Kultura  |  Film

Izganjalka hudiča.

»Ne pusti, da gre tvoja bolečina v nič, Amanda, ne pusti, da gre tvoja bolečina v nič,« slišimo v britanskem psihotrilerju Saint Maud, v katerem vas vse pripravlja na odločen, strašen, šokanten konec. V času, ko filmi na koncu običajno odpovejo (ne vejo, kako bi se končali), je lepo videti film, ki naša pričakovanja ne le stalno izpolnjuje, ampak jih tudi stalno – iz prizora v prizor, iz kadra v kader – stopnjuje. Maud (Morfydd Clark) je zelo osamljena, zelo pobožna vernica s spiralno travmo v želodcu in z mučnimi flešbeki v glavi – bolj ko je sama in osamljena, bližje je Bogu. Ko pride v obmorski Scarborough k hudo bolni, na posteljo priklenjeni Amandi Köhl (Jennifer Ehle), nekdanji sloviti avantgardni plesalki (ki bi se odlično podala Suspirii), naj bi zanjo le paliativno skrbela, bolj ko ne permanentno, kot negovalka in maserka, toda zlagoma se ji zazdi, da bi morala poskrbeti tudi za njeno dušo, še toliko bolj, ker sliši glasove, ki jo vzpodbujajo. Vsaj tako verjame. Bolj svetniško in dogmatično ko rine v Amandino dušo, nevarnejša postaja.

Bolj ko se žrtvuje, neznosnejša je. Odrešitev predpostavlja nasilje, mučenje, trpljenje, navsezadnje, Amanda – plesalka, ki izgublja telo – je ateistka, približno tako brezbožna in tako cinična kot Linda Blair v Izganjalcu hudiča (neki ženski celo plačuje za seks). In Maud potrebuje vero, religiozni okvir, ki bi legitimiral in racionaliziral njeno obsedenost z drugo žensko, njeno gotsko osamljenost, njeno svetniško orgazmičnost, njeno odrešiteljsko poklicanost, njeno sebično slo po odreševanju (in spreobračanju), njeno fantazijsko potrebo po veliki preizkušnji, ki bi potrdila, da je namenjena za velike, največje stvari. Vprašanje je le, katera bo prej zagorela. Ko boste videli tale film, sicer prvenec Rose Glass, boste lažje razumeli, zakaj samorazstrelitev v očeh fundamentalista izgleda kot vnebohod in zakaj tudi v veri obstaja »Fahrenheit 451«, temperatura, pri kateri se vera vžge – temperatura, pri kateri se vera spremeni v blodnjo, zablodo, privid, psihozo, halucinacijo. A brez panike – ko začne vera bloditi, postane neverjetno kinetična, res božje darilo filmu. Film terja fanatizem. (Amazon Prime)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.