Oliver Guez: Izginotje Josefa Mengeleja

Angel smrti na begu in v strahu

Roman francoskega pisatelja Oliverja Gueza (rojenega leta 1974) Izginotje Josefa Mengeleja je zmes faktičnega in domišljije, ki faktično dopolnjuje. Na podlagi dejstev govori o zdravniku in doktorju antropologije, »alkimistu novega človeka«, ki je marljivo in v živo delal poskuse na dvojčkih, orjakih, pohabljencih in ljudeh nižjih ras, vsaj s stališča zagovornikov arijske nadrase in pozitivne evgenike, med katerimi in v službi katerih je bil. Gre torej za eno tistih biografij, ki se, kadar je le mogoče, opirajo na dejstva, pridobljena iz najrazličnejših virov, od časopisnih do bolj uradnih in sodnih, tudi iz poročil tajnih služb in iskalcev vojnih zločincev, ki so z leti postala dostopna; seznam virov na koncu knjige je dolg kar pet strani. Kjer podatkov ni, se takšne biografije zatekajo k pomoči literarnega dopisovanja, ki neugotovljivo dopiše na način verjetnega, podloženega s splošno psihologijo in poznavanjem razmer na terenu.

Teren je tokrat najprej Argentina v dobi peronizma, potem še druge latinoameriške države, ko je postal svetovni pritisk na diktatorje, ki so simpatizirali z nacisti, prevelik. Guezova rekonstrukcija Mengelejevega izgnanstva se ustavi na vseh pomembnih in faktično izpričanih postajah; od začetnega prestrašenega lažnega predstavljanja z imenom Helmut Gregor, kar mu je pomagalo že v zavezniškem ujetništvu, do stikov in druženja v skrivnih vojščaških nacističnih bratovščinah, ki so v njem prepoznale marljivega in nepopustljivega znanstvenika v službi rajha.

Vendar se pričevanje bere kot roman, postavljeno je pred dovolj slikovito in eksotično kuliso, predvsem pa prikazuje nemoč preganjalcev, nemških oblasti, izraelskih komandosov in obveščevalcev, raznih samooklicanih in pogosto precej samopromotivnih lovcev na nacistične zločince. Ti se niti niso poskušali prikriti, na drugi celini so se veselo družili, izdajali časopise, še naprej propagirali ideje, ki so se v Evropi sicer potuhnile in prikrile, s tiho privolitvijo somišljenikov na oblasti pa preživele v čisto drugačnem okolju. Tako najdemo v romanu precej duhovitih nesporazumov; Eichmanna, glavnega načrtovalca izvedbe holokavsta, so recimo kameradi intervjuvali, da bi razkril lažne številke zaveznikov o pobitih v koncentracijskih taboriščih, vendar se jim je začel iskreno izpovedovati, ne brez ponosa, in ponovil tisto, kar je dokumentirano z njegovega sojenja v Izraelu, potem ko so ga ugrabili komandosi. Frapanten je podatek, da je Mengele čisto zares obiskal svojce v Nemčiji, da si je drznil in upal, čeprav naj bi ga bil iskal ’ves svet’.

Vmes je kar nekaj zanimivih epizod z gostitelji, nemškimi emigranti od prej in tistimi po padcu nacizma, pa o stikih z domačini, ki o dogajanju v Evropi in iztrebljanju niso vedeli nič. Nič niso posumili, čeprav je Mengele občasno živel v strahu, obdan s psi, preganjavičen je pregledoval obzorje na osamljenih kmetijah in iskal sledi nepovabljenih prišlekov. Ta strah in negotovost sta poleg varuha rasne čistosti najpomembnejša stranska lika v tem spretno, z občutkom in na podlagi dejstev spisanem romanu.