Brina Svit: Nove definicije ljubezni

Ne, ne, to ni razprava o ljubezni, ampak zbirka ljubezenskih novel.

Sam naslov sicer preveč potegne nase, saj delo ne predstavlja trendov novih oblik ljubezni in še manj zgodb o splošnih odnosih med protagonistoma, ki bi jih po novem šteli za amoreskne.

Knjiga je pravzaprav nadaljevanje Hvalnice ločitvi, v kateri je avtorica bolečine ob odhodu ljubimcev obrnila v zadovoljstvo, saj so v resnici priložnost za obrat od sebe, za odkrivanje novih poti, v katerokoli smer že. Tokrat lovi trenutke začetkov s točke desperadnega stanja nič. Vdovec preboleva nenadno smrt žene, pri tem pa odkrije, da sploh ni poznal njenih navad in želja. Še huje, ko obišče njen vrtiček v sosednji četrti, ugotovi, da ta mesece brez nje bujno uspeva, in na njegovo grozo se mu tam predstavi ljubimec pokojne ženke, ki ga prostodušno seznani, kako je ta že bila našla stanovanje, kamor bi se preselila po ločitvi … Moment drame, ki pa junaka odreši preteklosti in mu podari prostost pogleda, da je naenkrat sposoben ugledati čare v sedanjosti.

Same novele so kajpak prekratka forma, da bi ujele tkanje odnosov; Libera je v romanu Madame porabil 415 strani, da je popisal odnos, ki je prišel šele do poljuba. A Brina Svit premakne perspektivo na serijo naključij, ki prekrižajo poti bodočim parom, četudi ne usodno, lahko le za nekaj dni. Jasno, brez mobijev več ne gre.

Namesto fatalnosti à la Humphry Bogart in Ingrid Bergman tukajšnji liki ne padejo v zgodbo življenja, toda v tistem trenutku beganja in izgubljenosti je vznik razmerja za njih več kot Casablanca, situacije srečanj pa so tako vsakdanje, tako na dosegu roke, tako izvedljive, da bralcem dajejo celo pogum, da se lahko zgodijo tudi njim.

Hvalnica drobnih ljubezni.