Madlib: Sound Ancestors

+ + + +

Kaj bi se zgodilo, če bi Madlib nekomu zaupal, da njegove umazane, surove, z idejami nasičene in v sunkih ustvarjanja hitro zaključene projekte sčisti in uredi? Vprašanje je do nedavnega veljalo za bogokletno znanstveno fantastiko, saj nedotakljivi prvak ameriškega hiphoperskega podtalja velja za hiperproduktivneža, ki se drži zase in nikomur ne pusti blizu svojega dela. Večkrat je sicer sodeloval z raznimi krotilci mikrofonov, a vtikanja v svojo muziko nikoli ni dovolil: celo remiksi njegovih stvaritev so redka roba.

Pa smo nepričakovani odgovor vseeno dobili! Namreč, britanski elektro mag Kieren Hebden, ki ga poznamo predvsem pod umetniškim nadimkom Four Tet, je po nekaj letih prijateljevanja in driblanja ideje dokončno dobil zeleno luč, da nekaj sto skic in beatov uredi v pravi album. Madlib mu je torej v počasnih, večletnih intervalih dostavil nepregleden kup polizdelkov, Hebden pa je naredil izbor, kose je zaranžiral, uredil v celoto oziroma albumski format in ga zmasteriziral. Dodajal ni absolutno ničesar, niti enega elementa ali zvoka, avtorski pečat ostaja nesporen in enovit.

Pa vendar, uvod v album Sound Ancestors zveni presenetljivo »fourtetovsko«, nežno, lebdeče, mikro-melodično. Dogodki se potem hitro prestavijo na utečene tirnice madlibovskih beatovskih popotovanj. Dramaturgijo nevsakdanjega sodelovanja – tako kot sicer inštrumentalne albume »dirigenta ritma« – definira kolažni pristop h kombiniranju posnetkov in njihovih delov. Sound Ancestors je lepljenka »ukradenih koščkov«, sestavljanka hiphoperskaga glavozibja, jazzovskih vložkov, ritmičnih pasaž tolkalske (poli)ritmije, surovo preprostih zank in hakeljcev soula. To je hiphop s prepoznavno in vedno osupljivo širokim naborom semplov, a tokrat preseneti količina novejšega materiala, po katerem je posegel kultni predelovalec. Ne, tokrat ne gre le za kombinatoriko odlomkov soulovskih, jazzovskih, jamajških, library ... obskurnosti in posebnosti 60., 70. in 80. let. Gre tudi za fragmente plesne elektronike 90. let in nekaj precej sveže sodobnih gruvov. Madlib je pri izboru nesnobovski in nediskriminatoren, udarec s samosvojim swingom zna narediti iz praktično kateregakoli zvočnega vira. A kakor plošček ni resnejši stilski odklon, kot celota zveni preveč pravilno – neznačilno smiselno zložen in rahlo spoliran.

Sound Ancestors razkrije, da se kanček avtorstva skriva tudi v viziji, kaj vse je potrebno, da skupek skic postane skupek posnetkov in da skupek posnetkov postane album. Da se skriva v kuratorstvu in tehnični obdelavi. In ko nekdo uredi goste klobčiče idejno močne zmede, kaosa in konkretnosti, Madlibova muzika brez zvrhane žlice zrnatosti izgubi nekaj svoje privlačnosti. Ali celo značaja. Pri posegu v svet genialne norosti je neizbežna izguba kančka obojega: genialnosti in norosti.