Spotify – sovražnik ali prijatelj?

Slovenija se je poleti pridružila 93 državam, v katerih je dostopen Spotify, vodilni ponudnik spletnega pretakanja glasbe, ki se danes lahko pohvali z astronomskimi statistikami: od svoje ustanovitve leta 2008 je na splet naložil 70 milijonov glasbenih del in dobra dva milijona podkastov. Trenutno ima kar 345 milijonov uporabnikov, ki glasbo poslušajo na svojih mobilnih telefonih, tablicah in računalnikih. Skoraj polovica (155 milijonov) jih za njegove storitve plačuje, ostalim pa Spotify med poslušanjem glasbe ponudi oglase. Platformo že od njenih začetkov spremljajo številna protislovja, ki so povezana predvsem z dejstvom, da je Spotifyev poslovni model nepravičen do robnih izvajalcev, ustreza pa predvsem mainstreamovskim zvezdam in založbam velikankam.

Kje se to najbolj vidi? Predvsem v tem, da glasbeniki za vsak pretok svoje skladbe prejmejo mizerno plačilo v vrednosti med 0,003 in 0,006 evra (za to, da dobijo en sam evro, moramo torej njihovo skladbo poslušati več stokrat). Pa tudi v tem, da ta skromna vsota, ki jo izvajalci prejmejo od platforme Spotify, temelji na primerjavi s tem, koliko pretokov imajo njene najbolj poslušane skladbe. Statistika je tu neizprosna: najbolj poslušane skladbe pomenijo deset odstotkov vse glasbe, naložene na platformi Spotify, in hkrati kar 99 odstotkov vseh pretokov. Vse ostale skladbe skupaj spravijo le za en sam odstotek pretokov. Če na platformi poslušamo glasbo manj znanih izvajalcev, jih torej podpremo zgolj simbolično in nikakor ne finančno.

To pa je težava. Vse od vzpona piratstva se namreč glasbeniki – niti visokokategorni, kaj šele neodvisni izvajalci! – ne morejo več zanesti na to, da bodo lahko živeli od prodaje plošč. Danes, globoko v dobi spletnega pretakanja glasbe, pa se ne morejo zanesti niti na prihodke od platform, kakršna je Spotify, saj od teh za pretok svoje glasbe dobijo zgolj miniaturen drobec centa. V takšnih razmerah postajajo živi nastopi še toliko pomembnejši, saj so za glasbenike skoraj edini vir prihodka.

Težavnost Spotifyevega modela – in tržne logike v dobi spletnega pretakanja glasbe na sploh – se je v zadnjem letu, torej v času pandemije, le še dodatno poglobila. Koncertov je bilo v tem času zaradi ukrepov za zajezitev epidemije neprimerljivo manj. Pravzaprav jih skoraj ni bilo. In s tem so glasbeniki ostali povsem brez prihodkov. Zato ne preseneča, da so podhranjeni ameriški glasbeniki pred nekaj meseci ustanovili sindikat in z množično podpisano peticijo od Spotifya zahtevali boljše pogoje, denimo povečano transparentnost njegovega delovanja, višje marže za glasbenike in podobno. V peticiji nasprotujejo tudi Spotifyevi promociji glasbe za plačilo, zaradi katere so založniška podjetja z zajetnim kapitalom v še večji prednosti pred neodvisnimi založbami in ustvarjalci.

Spotify glasbenikom izplačuje nehumano nizke zneske. Zdaj pa jih snubi, naj se odrečejo delu izplačila v zameno za to, da bo njihova glasba sploh slišana v omembe vrednih številkah.

Že dolgo pred pandemijo so nekateri najvidnejši izvajalci – denimo britanska zasedba Radiohead in ameriška pevka Taylor Swift – v protest proti Spotifyevemu krivičnemu modelu s platforme začasno umaknili svojo glasbo. »Ne strinjam se s prepričanjem, da glasba nima nobene vrednosti,« je izjavila Taylor Swfit. Thom Yorke, frontman zasedbe Radiohead, pa je bil pri utemeljitvi bojkota nekoliko ostrejši in je Spotify označil za »zadnji obupan prdec umirajočega trupla« ter kritiziral njegovo vlogo sodobnega »vratarja« v glasbeni industriji. Večina glasbenikov kljub podcenjujočemu odnosu do njihovega avtorskega dela na platformi vztraja. Predvsem zato, ker Spotify uporabnikom za ugodno naročnino ali celo brezplačno (oziroma zgolj za ceno poslušanja oglasov med različnimi skladbami) ponuja neskončen katalog glasbe, ki nam je ves čas na dosegu. Je torej izjemno prikladno orodje, tudi uporabniška izkušnja je napredno dodelana. Glasbenim ustvarjalcem se tako zdi, da preprosto morajo biti zraven. A to je dvorezen meč: najbolj smotrn pristop k poslušanju glasbe je hkrati eden od poglavitnih razlogov, zakaj za svoje delo niso pošteno plačani.

Kolikor denarja, toliko muzike

Spotify se sicer ponaša s tehnološkimi inovacijami in naprednimi algoritmi, ki naj bi glasbena priporočila krojili po meri uporabnika. Po drugi strani pa vse bolj slovi po tem, da uporabnikom razmeroma agresivno ponudi glasbo nekaterih mainstreamovskih izvajalcev, čeprav jih pogosto sploh ne želijo poslušati. Najočitnejši je bil primer kanadskega superzvezdnika Draka pred tremi leti: ob izidu njegove plošče Scorpion si je raperjeva glasba prilastila velik del platforme in se prikradla med priporočila številnih uporabnikov, ki Draka ali njemu podobnih izvajalcev sploh ne poslušajo. Poleg tega pa je njegov obraz krasil naslovne slike tako rekoč vseh najpopularnejših Spotifyevih playlist. Tudi takšnih, v katerih njegove glasbe sploh ni bilo. In celo tistih, v katere nikakor ne sodi, denimo v seznam najboljše britanske pop glasbe.

Brezobzirnost se s tem ne konča. Zdi se, da se je Spotify tudi na prej omenjene zahteve novonastalega sindikata želel odzvati z nesramnim dvigom sredinca. Nekaj tednov po objavi peticije je namreč naznanil novo, izjemno sporno funkcijo, imenovano Discovery Mode. Ta bo glasbenim izvajalcem omogočala, da so njihova dela na platformi bolj izpostavljena. Vendar le, če bodo privolili v še nižja izplačila. Povedano drugače: Spotify ustvarjalcem že tako izplačuje nehumano nizke zneske, zdaj pa jih snubi, naj se odrečejo delu tega – blago rečeno – skromnega izplačila v zameno za to, da bo njihova glasba na platformi sploh slišana v omembe vrednih številkah.

Če smo že tako ali tako obkroženi s pametnimi napravami, ki beležijo naš vsakdan, zakaj bi nam morala prisluškovati še aplikacija, ki naj bi bila namenjena zgolj poslušanju glasbe?

Nekateri to potezo primerjajo s plačljivimi, t. i. sponzoriranimi oglasi na družbenih omrežjih, kot sta Facebook in Instagram. Drugi pa v tem prepoznavajo močne vzporednice s t. i. payolo, podkupninami, s katerimi so si glasbeni izvajalci in predvsem založbe nekdaj zagotavljali prostor v radijskem etru. Payola je bila v ZDA sicer prepovedana že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. A Spotifyev model, ki založbam za plačilo ponuja večjo izpostavitev glasbe njihovih varovancev, se na zakon lahko požvižga, saj je ta reguliral zgolj radijski eter in torej ni prilagojen na današnje razmere.

Vohunsko orodje jutrišnjega dne

Novodobna payola je pravzaprav zgolj ena izmed številnih spornih razsežnosti delovanja švedske korporacije: svetovno medijsko krajino tako rekoč vsak dan preplavljajo novice o Spotifyevih vprašljivih potezah. Med njimi je tudi nedavna pridobitev patenta, ki v teoriji spominja na scenarij kakšne znanstvenofantastične distopije. Spotify naj bi namreč v prihodnosti »prisluškoval« uporabnikom in pri svojih glasbenih priporočilih med drugim upošteval njihovo počutje. Spotify očitno stremi k popolni avtomatizaciji svojih naprednih algoritmov za sugeriranje glasbe, pri tem pa se pojavlja nevarnost, da se bo iz aplikacije za poslušanje glasbe preobrazil v pravo vohunsko orodje.

Podjetje je za sporen patent zaprosilo pred tremi leti, odobren pa je bil sredi letošnjega januarja. Patent Spotifyu potencialno omogoča uporabo tehnologije, ki iz intonacije, ritma in barve glasu uporabnika izvleče podatke o njegovem počutju. S tem bo Spotify v kombinaciji s podatki o uporabnikovi zgodovini poslušanja in podobnimi parametri določil, kakšno glasbo ta želi slišati v nekem trenutku. Patent med drugim omogoča, da bo Spotify iz uporabnikovega glasu prepoznal demografske podatke, kot so denimo starost, spol in tudi naglas uporabnika oziroma njegovo lokacijo. Spotify naj bi analiziral tudi zvoke okolja, v katerem je uporabnik: določil bo lahko, ali je ta obkrožen z ljudmi, ali je v intimi lastnega doma, ali pa na primer na javnem prevozu.

Spotifyevi algoritmi za priporočanje glasbe že zdaj veljajo za izrazito napredne in učinkovite. To je tudi eden temeljnih atributov, zaradi katerih je ob iskanju nove glasbe uporabnejši od svojega glavnega tekmeca, platforme Apple Music, pri kateri moramo načelno vedeti, kaj iščemo. Za zdaj še ni jasno, ali je sporna funkcija, ki jo dovoljuje na novo pridobljeni patent, sploh tehnično izvedljiva. Kot pojasnjujejo pri Spotifyu, podjetje redno »vlaga patentne prijave za stotine izumov. Nekateri postanejo del prihodnjih produktov, drugi pa ne«. Potemtakem sicer obstaja velika verjetnost, da je patent zgolj hipotetičen, kljub temu pa upravičeno poraja številna skrb zbujajoča vprašanja, povezana s kršenjem uporabnikove zasebnosti: bodo pridobljene podatke uporabljali tudi za natančnejšo personalizacijo targetiranih oglasov? Se bodo zvočni posnetki našega zasebnega življenja hranili? Kje se bodo hranili? Jih bo lahko Spotify prodajal drugim podjetjem? Ali patent Spotifyu omogoča, da manipulira uporabnikov glasbeni okus?

Na spletu je že tako nadzorovana skoraj vsaka naša poteza: kaj klikamo, koliko časa posvetimo nekim vsebinam, kako in kam s prstom drsimo po zaslonu: vse to so primeri podatkov, ki so za korporacije dragoceno blago, torej orodje za analizo naših tržnih potreb. Če smo že tako ali tako obkroženi s pametnimi napravami, ki beležijo naš vsakdan, zakaj bi nam morala prisluškovati še aplikacija, ki naj bi bila namenjena zgolj poslušanju glasbe?

Kljub vsem Spotifyevim skrb zbujajočim ambicijam, ki so usmerjene v prihodnost, pa so težavne posledice njegovega delovanja močno prisotne že v sedanjosti. Tržna logika Spotifya in njemu podobnih storitev, pri kateri večja količina izdanega gradiva pomeni večje število predvajanj in posledično več zaslužka, je pripeljala do stanja, v katerem kvantiteta šteje več kot kakovost. Milijarder Daniel Ek, izvršni direktor podjetja Spotify, je lani v odmevnem intervjuju dokazal, da je povsem brez posluha za nezavidljiv položaj, v katerem se je znašla večina profesionalnih glasbenikov. Razglabljal je namreč o tem, da se bodo morali glasbeniki prilagoditi trgu in da »glasbe ne morejo snemati zgolj vsaka tri do štiri leta in pričakovati, da bo to dovolj«. Po mnenju enega izmed glavnih krivcev za kruto resničnost, v kateri so se znašli glasbeniki, težava torej ni v Spotifyevem modelu, temveč v lenobi in neproduktivnosti glasbenikov. Daniel Ek, ki zanika vsako kritično opazko, da je Spotifyev model nepravičen do izvajalcev, glasbo očitno vidi preprosto le kot blago.