Po svoje dobro

Janko Lorenci

19. 2. 2021  |  Mladina 7  |  Kolumna

Mali čudež se ni zgodil, nezaupnica je spodletela, vlada ostaja. Slovenija že dolgo stagnira, z vsakim Janševim mandatom pa se še malo bolj pogrezne. Tako se vedno teže spopada s prihodnostjo.

Futur pa bo zaporedje v nekakšno megakrizo prepletenih kriz. Napetosti nastajajo predvsem zaradi univerzalne družbene paradigme – neoliberalnega kapitalizma. Kapitalizem ne more preživeti brez nenehne rasti, naravno okolje zato naglo propada, s tem pa se majejo temelji sedanje civilizacije. Tudi liberalna demokracija.

V tej konceptualni pasti tiči ves svet, a razlike med državami so velike. Vitalnejše in v prihodnost pogledujoče države bodo laže premagovale krize. Prihodnost lahko za silo predvidiš le, če realno oceniš preteklost in sedanjost. Nas žal ni med takimi. Zgodba samostojne Slovenije je v osnovi zgodba o klavrnem lokalnem posnemanju univerzalne paradigme, o neuspehu in kratkovidnosti. V Jugoslaviji smo se nekako še lahko izgovarjali, da živimo v zaostalem okolju, ki preprečuje, da bi se popolnoma razvili. Tudi v EU nimamo povsem prostih rok, a scela je razvitejša in nas vleče naprej.

To potrjuje, da smo za neuspešnost krivi sami. Levji delež krivde nosi politika kot celota. Omenimo le dvoje. Prvič, obnavlja se z negativnim kadriranjem in tako postopoma slabša samo sebe in vso družbo. Za državo s tako pičlimi naravnimi in človeškimi viri je to pogubno. Drugič je vsa (izjema je Levica, tudi zato je tako moteča) sprejela neoliberalizem. Zato se družba drobi, postaja neenaka in konfliktna, zato še zdaj poteka slepa privatizacija, ki se je izrodila v primitivno razprodajo »srebrnine« tujcem (tudi manj razvitim od nas) in pešanje javnih služb. Z razprodajo izgubljamo ostanke suverenosti.

Tako smo, skupaj z degeneracijo politike, postopoma, a nezadržno drseli v sedanjo krizo in procese, ki tudi drugje dvigajo populiste in avtoritarce. Naša smola je, da je Janša nadpovprečno nadarjen in brutalen negativec, ki je v tem mandatu v prepletu politične konstelacije in epidemije, ki mu omogoča trajno izredno stanje, dobil tako moč, da nekaznovano sesuva celo ustavno ureditev.

Janšizem, gledan v kontekstu celotne politike, pa je tudi izrazit razvojni problem. Pola se sicer srdito spopadata, a si hkrati dajeta alibi (poglej, kako nevaren je Janša, poglej, kako mečkaški in sprti so levi sredinci). Tako oba laže ostajata nespremenjena, a se kljub temu izmenjujeta na oblasti. To ne pomeni, da sta enaka. Janšizem je nevaren in nesposoben; dovolj je primerjalno pogledati število smrti zaradi covida, nasilno spreminjanje policije in načrt za okrevanje po epidemiji, že trikrat vljudno zavrnjen od EU. Janša bi bil danes neprimerno šibkejši, če bi ga zlasti preostala politika in mediji dovolj zgodaj, dovolj jasno in dovolj iskreno zavrnili kot skrajno desnico, kakor to počno v spodobnih državah. A del sredine se je z njim spečal, suzane iz Dela in rosvite z nacionalne tv pa obe strani še zdaj enačijo in govorijo, kako sta se radikalizirali in postali ekstremni. Tudi če bi bili njuni govorici enaki (a nista), odločajo dejanja. Oblast piše odloke, premika denarje, zapira in odpira, opozicija lahko samo govori. Novinarji in mediji, ki tega nočejo videti, niso kaj prida boljši od kolaborantov v koaliciji.

V nenavadno sobivanje malignega janšizma in benigne leve sredine je najkasneje od prve Janševe vlade ukleščena vsa Slovenija. Dokler bo ta ukleščenost trajala, bomo capljali na mestu, se vračali v polpreteklost (za Janšo slavno in privlačno), živeli v negotovi, histerični sedanjosti in rinili v avtokratsko prihodnost. Prihodnost, ki je za vse, ki smo že ali še živi, edini čas, ki nam je na voljo.

Na prelomnici smo. Janša mrcvari, strahuje, se zdi močan, a njegov tretji mandat ponuja realno možnost, da bo tudi zadnji, pač zato, ker je do konca snel masko, si nakopal množico nasprotnikov in po volitvah ne bo mogel sestaviti koalicije. Do takrat je treba zdržati. Proti njemu bo delalo tudi mehčanje epidemije, deloma pa celo predsedovanje EU, ko si bo pred tujino začasno nataknil demokratično masko in skušal preprečiti, da bi doma prišlo do množičnih protestov.

Če bi po volitvah čudežno znova postal premier, bi dosedanji Sloveniji dokončno zavil vrat. V ostanku tega mandata ji ga še ne more. A za normalnejšo prihodnost je potrebno dvoje: trajni odhod Janše z oblasti in revitalizacija leve sredine. Ta si mora po padli nezaupnici priznati nekaj trdih resnic.

Prvič, sokriva je za zgodbo o neuspehu in tudi za to, da janšizem ostaja močan. Drugič, nezaupnico je gradila le na antijanšizmu, pa še to neprepričljivo. Erjavec kot mandatar pač ni mogel ne morebitnim ubežnikom v Janševi koaliciji ne volivcem ponuditi resne drugačnosti ali celo vizije. Koalicija, ki bi jo vodil Damijan, bi bila nekaj čisto drugega kot Erjavčeva. Tretjič, če bi se Kul zdaj razšel ali začel pričkati, bi skupaj s svojimi članicami izgubil sleherno verodostojnost, Janši zelo olajšal vladanje in verjetno spodbudil nastanek nove stranke. Torej bo treba poiskati zahtevno ravnotežje med sodelovanjem in tekmovanjem. Četrtič, vsem strankam Kula bi zelo pomagala nova znana, verodostojna, po možnosti karizmatična imena. Petič, vsebina minimalnega skupnega programa bi morala biti dovolj alternativna (velik, konkreten načrt za sanacijo okolja, ustavitev privatizacije …), da bi državo spravili s starih zarjavelih tirov.

Padec nezaupnice je za Kul ostro opozorilo. Po svoje pa je tako bolje – dlje ko bo Janša, edini naš politik, ki si je pridelal kult osebnosti, na oblasti, dlje bo po volitvah brez nje. Če bo Kul opozorilo vzel resno. Če bodo mediji manj oportunistični. Če bodo javne univerze in sindikati kdaj udarili po mizi. Če si bodo volivci kaj zapomnili.