Nina Bulatovix, postpank bend, ki ustvarja plesno muziko za neznosne čase

Nina Bulatovix je – kot se za pravi (post)pank bend spodobi – nastal kot neposredni odgovor na politično dogajanje. Leta 2009 je mariborska občina pod taktirko takratnega župana Franca Kanglerja želela deložirati mariborski avtonomni kulturni center Pekarna. Člani zasedbe, ki so se spoznali kot sodelavci mariborskega študentskega radia MARŠ, so v napeti situaciji prepoznali priložnost za glasbeni upor. Ustanovili so bend in ga poimenovali po Nini Bulatović, takratni vodji mestnega urada za kulturo in mladino, ki je v javni razpravi o Pekarni izkazala precejšen neposluh za neodvisno kulturo in samonikle ustvarjalne skupnosti. V dveh tednih so napisali osem skladb, njihova besedila pa so nastajala na podlagi izjav občinskih uradnikov, ki so jih prevedli v glasbeni jezik, nato pa so jih na obletnico Pekarne predstavili na svojem prvem koncertu. »Na dan koncerta je Nina Bulatović naznanila, da nas bo tožila, in nam s tem naredila odlično reklamo. Provokacija vedno lepo mesto najde,« pravi frontman Gregor Kosi, sicer diplomirani sociolog kulture, zgodovinar in pesnik.

Člani zasedbe se spominjajo, da ustvarjanje novega gradiva v tako kratkem času ni bil pretirano trd oreh, saj so bili med seboj že uigrani: bobnar Jure Lavrin (sicer ustvarjalec računalniških animacij) in basist Marko Širec (sicer programer) sta skupaj igrala v zasedbi Napravi mi dete, nekdanjem projektu pevke in režiserke Kukle, Lavrin pa je bil do leta 2013 dejaven v indie rock zasedbi We Can’t Sleep at Night, v kateri je igral tudi njegov mlajši brat Marko, ki kot producent sodeluje tudi z Nino Bulatovix. Njegova vloga je postala še posebej pomembna pri nastajanju zasedbine najnovejše, letošnje plošče Zob za zob, pri kateri je – kot pojasnjuje starejši brat – »prevzel vlogo zvočnega urednika in kreativnega producenta, ki iz skladb odstrani odvečne elemente, izpili tiste, v katerih prepozna potencial, ter zadevo na koncu zaranžira in zmiksa«.

Jure Lavrin poudarja, da je bilo ustvarjanje glasbe za Nino Bulatovix precej drugačno kot pri drugih zasedbah, v katerih so delovali njeni člani. »Bili smo v bendih, v katerih smo komade gradili skrbno in sistematično, si ves čas belili glavo, kako bo kaj zvenelo, kaj bo kam pasalo in podobno. Pri Nini Bulatovix pa nas je gnala predvsem surovost: nekaj pač zaigraš, in dokler je to iskreno, dokler pride neposredno iz tebe, dokler je telesno, bo verjetno v redu,« pravi. »Telesnost« pa še zdaleč ne zaznamuje zgolj kreativnega procesa priljubljenega postpank trojca, temveč tudi njegove odlične nastope v živo, na katerih se razmetavajo po odru in mečejo po tleh. »Če si po špilu tako ubit, da se ti tresejo roke, veš, da si zadevo verjetno dobro opravil,« pravi Lavrin. Kosi pa doda: »Bili smo jezni in to je bilo nekaj samoumevnega. Ni se bilo treba vživljati v nikakršno vlogo.«

Zasedba je svoje delovanje pozneje iz štajerske prestolnice preselila v ljubljansko kotlino, natančneje na Metelkovo, kjer vadi in ustvarja naprej. Prvencu, ki je ovekovečil protestne komade iz časa vstaje v Pekarni, je sledil izjemen album Jate, »preplet družbenokritičnih besedil, pankovske miselnosti in minimalistične glasbene izraznosti«, ki smo ga na Mladini uvrstili med najboljše plošče leta 2014. Nato je sledilo šestletno diskografsko zatišje. V tem času so bili člani zasedbe razseljeni po Evropi, vmes so se – kot pravi Kosi – »selili, zaljubljali, ločevali in rojevali«, zato je zasedba ustvarjala v intervalih, predvsem na rezidencah v Berlinu in Kranju.

Zdaj je tu njihov tretji album. Kosi pravi, da je bil zaradi dolgotrajnega procesa »zaskrbljen, da bo sporočilo plošče do svojega izida že nekoliko passé, pa se to, kar sporoča, šele zdaj udejanja«. Po zanimivem naključju je Nina Bulatovix svoj novi album izdala v podobnih razmerah, kot so bile te, ki so zaznamovale njen nastanek: v času prisilne evakuacije in rušenja tovarne Rog v Ljubljani. Lavrin se spominja, da so se mu v času nastajanja plošče zdela Kosijeva besedila pretirano mrka in depresivna: »Teksti so me nekoliko dušili, kot bi me Gregor želel zvleči v vrtinec depresije ... pozneje pa smo se kot družba znašli v takšni luknji, da se s temi besedili zdaj zlahka poistovetim, zdijo se popolnoma primerna duhu časa.« Kot pravi Širec, so »začeli hiteti pred letom in pol, ko je vse začelo goreti. Mislili smo, da bomo zamudili trenutek, da bo ogenj ugasnil že pred izidom. Zdaj je plata zunaj in vse okoli nas še vedno gori – in to še mnogo bolj kot prej«.

V tem kontekstu lahko zlahka razumemo, zakaj ploščo Zob za zob promovirajo kot »plesno muziko za neznosne čase«. Kosi pravi, da je »obseden s tem, da je treba pisati o težkih rečeh«. Zanima ga, »kako neznosnosti sveta prevajati v nekaj skorajda lepega«, prav posebej pa je »obseden z (ne)zmožnostjo jezika, da nas aktivira, požene, premakne: da ni le nadomestek akcije, zadovoljitev, nekakšno použitje, temveč da postane telesno, aktivno in performativno«.