Evald Flisar: Moje kraljestvo umira

Lov na zaplete in druge zgodbe

Domači avtor Evald Flisar (rojen leta 1945) ima v obsežnem pripovednem opusu dva svetilnika, dve tradicionalni predlogi, ki usmerjata zgodbo in ji dajeta podlago, in z njima vstopa v dialog. Prva je navezava na Odisejo, takrat požene protagonista na pot in skozi martirij, kot v pasijonski igri ga izpostavi zunanjim hudobcem in notranjim viharjem, skozi force de tour; takrat razgrne tisto znotraj na premikanje skozi prostore in situacije. Druga opora, od trinajstega leta, kot zapiše, ko je pisanje prvič naslonil na orientalsko nanizanko, je Tisoč in ena noč; tudi tokrat, ko se loteva možnosti pripovedovanja in je besedilo literarno vasezažrto, ga skozi zgodbo vodi Šeherezada. Ga zapeljuje in se izmika in preoblači, vse, da bi ga z igro zapeljevanja in odtegovanja muzasto vodila.

Moje kraljestvo umira s podnaslovom »zgodbarjenje ob koncu sveta« je vsota in nadgradnja, skoraj summa dosedanje Flisarjeve proze. Vključuje predelane zaplete in načenja zagate iz svojih zgodnjih del, nadgrajuje kratke zgodbe, vrača se k dilemam pripovedovanja in naratologije, pri tem se nujno spoprime s problemi ustvarjalnosti in spekulacij o končnosti zgodbarskih zapletov. Vse tako, da zgodbi, ki se drobi hkrati z našo nezmožnostjo koncentracije in očaranosti in jo vse bolj dobivamo v okruških, pritrjuje in poudarja njeno vlogo pri razumevanju sveta, zgodbi pripiše svetotvornost.

Pri tem se zaveda krize in skoraj anahronosti takšnega početja, zato je Kraljstvo roman o pisatelju, ki poskuša ustvarjati iz lastne ustvarjalne blokade. Ta je tudi glavna tema romana. Pripovedni okvir je pisatelj, ki potrebuje negovalko, seveda strastno bralko njegovih del, tudi sicer psihološko usposobljeno, in tej pripoveduje o svojem življenju in se potem življenjsko zapleteta, poročita, ona prebere njegov govor na podelitvi Nobelovih nagrad, ker sam počasi izgublja glas, pridoda celo svoj komentar.

Tudi v tem Flisarjevem romanu so identitete drseče, ustvarjene z izmišljijo, hkrati v igro potegne velika svetovna imena, s katerimi se srečajo v Kalkuti v času kuge, z drugimi v ustanovi, kjer na bizarne načine zdravijo ustvarjalno neplodnost; te kar najbolj različne osebe opremi s siceršnjimi značajskimi značilnostmi, samovšečnostjo in odljudnostjo, pri tem tudi z njihovimi citati o pisanju, sooči različne načine premagovanja odpora do nepopisanega lista in tesnobe, zraven se sprašuje o smiselnosti poučevanja kreativnosti. Seveda tudi malce podvomi o(b) kritiki, kdo pa ne.

Moje kraljestvo umira je roman o pisanju, porojen iz premislekov in soočanja prebranega in anekdotičnega, lastnih dognanj in podložen z zavestjo o začasnosti stvari okusa. Vse v tej pisavi je začasno, neujemljivo, identitete drseče, za vsakim razkrinkanim videzom še nekaj slojev iluzornega. Kar ostane, so nasprotujoči si pogledi na pisanje in pri tem avtorski vpogled v samo veščino pisateljevanja, ki ni vedno hudournik, še večkrat je močvirje z meandri in pastmi iz sedimentov, naplavin.