»V boju proti epidemiji lahko vidimo precejšnje izdatke, ki z epidemijo niso povezani«

Dr. Davorin Kračun (1950) je leta 2017 postal prvi predsednik fiskalnega sveta, neodvisne institucije, ki smo jo tudi v Sloveniji dobili po finančni krizi leta 2009 zato, da bi ta zavirala skušnjave vsakokratne vlade po velikem javnem trošenju. Sicer je ekonomist, na mariborski Ekonomsko-poslovni fakulteti uči ekonomsko teorijo in politično ekonomijo, v devetdesetih pa je skočil še v politiko. Po letu 1992 je bil v vladah Janeza Drnovška za kratek čas minister za planiranje, minister za ekonomske odnose in kasneje, med letoma 2000 in 2004, veleposlanik v ZDA. Njegov fiskalni svet v svojih rednih poročilih počasi dviguje intonacijo. V zadnjem, januarskem je, kot pravi sam, vladi že prižgal rumeno luč.

Fiskalni svet je razmeroma mlada institucija. Eden glavnih očitkov ob ustanovitvi pred petimi leti je bil, da gre za vrinjeno ustanovo, ki je v interesu določenih držav, kot je Nemčija. Kako vidite svoje poslanstvo? 

Našo vlogo razumem kot institucijo v demokratičnem sistemu preverjanj in ravnovesij. Institucije, podobne našemu fiskalnemu svetu, so bile v nekaterih državah prisotne že precej pred globalno finančno krizo, na primer na Danskem od leta 1962, v Avstriji od 1970 in v ZDA od 1974. Objavljamo strokovne in tehnično podkrepljene ocene proračunskih dokumentov, spodbujamo kritično razpravo in delujemo kot varovalka v primerih, če državi na srednji rok grozi nenadzorovano zadolževanje.

In kakšno je to tveganje sedaj? 

Te izkušnje v naši državi že imamo. Trenutno je na svetu sedem držav, ki so razglasile stečaj in imajo izredne težave, kako organizirati vsakdanje življenje. Med njimi ni le Zimbabve, ampak tudi Argentina. Iz naše zgodovine poznamo primer nekdanje Jugoslavije, ki je med drugim tudi zaradi nezmožnosti poravnave svojih mednarodnih obveznosti na koncu krvavo razpadla. Spomnimo se lahko Grčije, ki je povzročila pretres evroobmočja, imamo pa tudi nedavno izkušnjo iz let 2012 in 2013, ko so finančni trgi izgubili zaupanje v nas in smo postali tarča špekulacij ter prisiljeni v neugodno sanacijo bank.

Mislil sem, da boste omenili čas med letoma 2004 in 2008, ko je skupni zunanji dolg narasel za 15 milijard, za 100 odstotkov. Se strinjate, da bi vas tedaj potrebovali? 

Tudi tisto obdobje lahko služi kot svarilo. Kaže, da so sirene finančnih trgov zelo zapeljive, še posebej, če so pogoji financiranja ugodni. Omenjeni čas je dokaz, da lahko neodgovorno ravnajo tudi zasebniki. V tistem času, ko je prišlo do nenadzorovanega zadolževanja zasebnikov in s tem do bančne izpostavljenosti, regulatorji svoje vloge niso opravili.

Ampak sedaj, ko imamo vas, fiskalni svet, so te skrbi odveč? 

Fiskalni svet je zgolj neodvisna institucija, zadnjo besedo ima vedno parlament. Mi lahko s svojo oceno proračunskih dokumentov javnost in državni zbor zgolj posvarimo, da recimo stvari ne gredo tako, kot bi morale, in da je nujen razmislek. V naravi našega delovanja je vgrajena pravočasnost. Ko ugotovimo, da je oziroma da naj bi prišlo do odstopanja od fiskalnih pravil, še ni nič izgubljenega, ni še prepozno, vedno je mogoče s pametno zasnovano politiko smer plovbe preusmeriti. A končna odgovornost je še vedno pri poslancih in vladi. Po zakonu o fiskalnem pravilu se vlada mora odzivati na naše ocene, poslanci pa imajo na voljo še druge instrumente, poleg koalicijske moči, to je recimo možnost ustavne presoje. To smo tudi že videli.

Leta 2017 so bili za vašo izvolitev ključni glasovi SDS. Kako to vpliva na vašo neodvisnost?

Ne gojim posebnih čustev do SDS ali do katerekoli druge stranke. Svoj politični angažma sem končal pred skoraj 20 leti. Dobro sem sodeloval s predsednikom Drnovškom, kasneje pa sem se iz aktualne politike umaknil. Če me pa sprašujete po moji politični usmeritvi: sem za tolerantnost, sem privrženec odprte, demokratične družbe in liberalnodemokratične ureditve. Glede podpore SDS leta 2017 pa je tako: za izvolitev fiskalnega sveta je potrebna dvotretjinska večina, zaradi česar se glasovom SDS predlagatelj, to je takratna vlada, ni mogel izogniti. Veste pa tudi, da smo z ustanovitvijo fiskalnega sveta zamujali in da smo ta organ v Sloveniji dobili kot eni izmed zadnjih v EU.

Problem je trend. Po povečanju javnega dolga v krizi se uvrščamo v zgornjo tretjino držav članic EU, in če bomo šli naprej po tej poti, me to skrbi.

Glede prejšnje, Šarčeve vlade ste zaradi 270 milijonov evrov previsoko načrtovane porabe sporočili, da je ogrožena srednjeročna vzdržnost javnih financ in s tem blaginja prebivalstva na dolgi rok, če citiram. Ste danes zaskrbljeni kaj bolj ali kaj manj?

Naj vas popravim. To oceno smo izrekli zaradi sistematičnega nespoštovanja fiskalnih pravil. Strinjam se, da je pri 21 milijardah javne porabe 270 milijonov evrov zgolj podrobnost, in ni šlo za to. Na podlagi zakonsko določenih izračunov smo že decembra 2018 ugotovili, da utegne biti poraba v proračunskih dokumentih previsoka, hkrati s tem smo opozarjali na druge površnosti, kot recimo, da se proračunski okvir in sprejeti proračun ne ujemata. Vlada nas je ignorirala in je tudi kasneje, ko so opozicijski poslanci že vložili ustavno presojo, v aprila sprejetem Programu stabilnosti raven izdatkov še povišala. Za odtenek večji doseženi nominalni presežek od napovedi v letu 2019 je bil izključno posledica višjih prihodkov od načrtovanih. Lahko zamahnete z roko, toda tudi evropska komisija je zaradi previsokega strukturnega primanjkljaja našo državo opozorila, da v letu 2019 znatno odstopamo od fiskalnih pravil. Do podobne ugotovitve smo prišli tudi sami v rednem letnem poročilu o spoštovanju fiskalnih pravil v preteklem letu, ki ga moramo po zakonu objaviti vsako leto do konca junija. V normalnih časih bi lahko zaradi tega zdrsnili na lestvici kredibilnosti, a so zaradi epidemije te ocene za nazaj postale nepomembne.

Kakšne pa so razmere danes? 

Razmere so seveda danes popolnoma drugačne. Smo v izjemnih okoliščinah, v katerih zakonodaja in ustava predvidevata odstopanje od običajnih fiskalnih pravil. Kljub temu razlog za zaskrbljenost obstaja. Priča smo visokemu javnemu trošenju, ki je sicer v današnjih razmerah upravičeno, a ki na dolgi rok tveganja zvišuje, ob tem da so seveda vsaj kratkoročno zaradi gospodarske krize manjši tudi javnofinančni prihodki. Zadolženost se bo znatno povečala, rumena luč že utripa. Zelo pomembno v nadaljevanju je, da vlada predstavi srednjeročni scenarij vrnitve v normalnost, ki bo potreben po koncu epidemije.

Torej, Šarčeva vlada je potrošila za 270 milijonov evrov preveč. Lahko izračunate, koliko preveč ali premalo je lani potrošila Janševa vlada? 

Lahko, a bi vas rad opozoril, da so v teh izjemnih okoliščinah ti izračuni zgolj hipotetični. Če recimo izključimo ves denar, ki ga je vlada potrošila za boj proti epidemiji in potem pogledamo, kaj se je dogajalo z drugim delom proračuna, če predpostavljamo, da bi normalna rast porabe leta 2020 temeljila na rasti potencialnega proizvoda, ki je bila nekje med 4 do 4,5 odstotka, potem bi javna poraba oziroma odhodki državnega proračuna brez stroškov epidemije morali biti za okoli 200 milijonov evrov nižji.

Torej je Janševa vlada lani potrošila 200 milijonov evrov več, kot bi dovoljevalo fiskalno pravilo? 

Da, a je to le zelo grob, hipotetični izračun, ki ne temelji na strogi formuli fiskalnega pravila, ki je v sedanjih okoliščinah nezanesljiva. Vedeti recimo moramo tudi, da pravih podatkov za leto 2020 za celoten sektor države še nimamo. Ta izračun lahko pokažemo bolj za ilustracijo.

To seveda ni veliko in poleg tega tudi vi opozarjate, da se je v Sloveniji stanje javnih financ v krizi poslabšalo bolj kot v povprečju EU, z manj ugodnimi gospodarskimi obeti in spremljajočimi tveganji. Verjetno ne zaradi teh 200 milijonov?

Ne, seveda ne. Slovenija se je na epidemijo odzvala s podobnimi ukrepi, kot so se druge EU-države. V tem trenutku smo še vedno med državami EU, ki so po različnih merilih nekoliko boljše od povprečja EU. Na primer, padec gospodarske aktivnosti je za zdaj manjši od povprečja EU, povišanje brezposelnosti tudi. Naš javni dolg je kljub novemu zadolževanju in visokim primanjkljajem nižji, kot je povprečje EU. Problem pa je trend: po povečanju javnega dolga v krizi se uvrščamo v zgornjo tretjino držav članic EU, in če bomo šli naprej po tej poti, me to skrbi. Olajševalne okoliščine so morda lahko, da finančno ministrstvo zdaj izkorišča ugodne obrestne mere in se veliko zadolžuje za naprej, zato ker v letošnjem letu zapade več kot tri milijarde evrov javnega dolga, ni pa verjetno to edini razlog.

Drug razlog so protikoronski ukrepi? 

Da, izredno veliko javno potrošnjo imamo seveda zaradi teh ukrepov. Glede upada javnofinančnih prihodkov smo v Sloveniji na povprečju ostalih držav EU, glede naraščanja javnofinančnih izdatkov pa smo precej nad povprečjem.

Ekonomisti nam pravijo, da smo v Sloveniji v mednarodni primerjavi potrošili nadpovprečno veliko denarja s podpovprečnimi učinki. Potrošili smo ogromno, a če pogledamo, kako se je to pokazalo pri ciljih, kot smo jih želeli doseči, to je pri vzdrževanju zaposlenosti in gospodarske aktivnosti, so rezultati slabi. Se s to oceno strinjate? 

Deloma ja.

Glavni problem pri slovenskem konceptu boja proti epidemiji je mešanje interventnih ukrepov z drugimi, tudi s strukturnimi poslabšanji kot posledico.

Gospod Lahovnik namreč ponavlja, da smo v Sloveniji najuspešnejši pri premagovanju krize. Najuspešnejši v EU.

Lahovnik, ki je vladni svetovalec, ni neodvisen, fiskalni svet pa je neodvisen. Vlada mora vzbujati optimizem, naša dolžnost pa je, da pokažemo čiste račune. Glavni problem pri slovenskem konceptu boja proti epidemiji je mešanje interventnih ukrepov z drugimi, tudi s strukturnimi poslabšanji kot posledico. Osnovno načelo v času epidemije bi moralo biti, da je presežna javna potrošnja ciljno usmerjena, transparentna in učinkovita. Vladajoči politiki bi se morali izogniti skušnjavi, da v zavetju epidemije z interventnimi ukrepi rešujejo druge probleme, kot so socialni ali politični. Ta ločnica v Sloveniji ni bila v celoti spoštovana. Ko gledamo, za kaj vse smo potrošili denar v boju proti epidemiji, lahko vidimo precejšnje izdatke, ki z epidemijo niso povezani, pogosto pa ni izdatkov na področjih, kjer bi jih upravičeno pričakovali. Povsem upravičeno in v skladu z izjemo, kot jo pri upoštevanju fiskalnega pravila določata ustava in zakon, bi bilo, če bi vlada denar trošila za zdravstveni sistem in za ohranjanje gospodarskih potencialov. To je recimo financiranje čakanja na delo, reševanje socialnih težav zaradi brezposelnosti in podobno. Če pa dobijo bombončke tisti, ki jih epidemija ni neposredno prizadela, to pomeni kršenje fiskalnih pravil.

Vlada v protikoronskih zakonih na stotine milijonov evrov namenja za dvig pokojnin, za uradnike, za vojne veterane. Ali ni to nekakšna zloraba vaše institucije in fiskalnih pravil, saj vi uradno v času izjemnih okoliščin teh izdatkov ne morete presojati? 

Zagotovo je to zdrs. Tega se zavedamo, a imamo zvezane roke, ker je to problem političnega odločanja, prav zato pa skušamo vse ukrepe transparentno prikazati in do njih zavzeti stališče ter s tem spodbuditi kritično presojo javnosti. Državni zbor pa ne bi smel dovoliti, da vlada pod okriljem boja proti epidemiji denar troši za druge namene.

Zavedate se torej, da vlada troši nadpovprečno, torej preveč, zavedate se, da vlada zato zlorablja epidemijo. Lahko potemtakem za leto 2020 kot institucija glede delovanja vlade podate kakršnokoli kritično oceno? 

Za čas epidemije pri svojem delovanju nimamo tako močne zakonske opore kot sicer. Celoten čas epidemije poskušamo redno, celovito in transparentno z javnostjo deliti preglede, koliko in za kaj je bilo doslej porabljenega. Lahko sicer zahtevamo transparentnost, lahko zahtevamo tudi dokaze o učinkovitosti ukrepov, presojamo lahko, ali so ukrepi res usmerjeni na točke, kjer nastajajo problemi v zvezi z epidemijo, in pričakujemo nekatere srednjeročne scenarije, po kakšni poti jo bomo ubrali nazaj v normalnost – za kaj več pa so naše roke zvezane. Nameravamo pa predvsem vztrajati pri tem, da finančno ministrstvo ponudi plan za naprej, ki bo dajal oporo pri vračanju v normalnost. Tudi evropska komisija bo do sredine letošnjega leta, potem ko bo pregledala nacionalne programe stabilnosti, izdala nova priporočila glede vodenja fiskalne politike v prihodnjem letu.

V zadnjem poročilu pišete, da so predvidene ravni odhodkov nerealistične in ne ponujajo ustreznega izhodišča za načrtovanje v 2021. Kaj to pomeni? Dvomite o kakovosti podatkov? 

V formalnem smislu nimamo težav s podatki, ki jih dobivamo, po vsebini pa smo kritični. Pri rebalansu državnega proračuna za leto 2020 smo namreč opazili, da naj bi se poraba v zadnjih mesecih leta še dodatno povečala, a je bila načrtovana poraba tako visoka, da smo izrazili dvom, da je kaj takšnega realno mogoče. Ker pa so bile številke za lansko leto precej nižje od pričakovanih, so seveda projekcije v rebalansu pomenile nerealno podlago za načrtovanje za letošnje leto.

Ko gledamo, za kaj vse smo potrošili denar v boju proti epidemiji, lahko vidimo precejšnje izdatke, ki z epidemijo niso povezani, pogosto pa ni izdatkov na področjih, kjer bi jih upravičeno pričakovali.

Kje in kaj največ porabimo? 

Eden večjih problemov postajajo javne plače. Jedro problema je v sporazumu s sindikati javnega sektorja s konca leta 2018. Tisti sporazum je odprl pot za hitra napredovanja in je povzročil velika nesorazmerja. Če izvzamemo protikoronske ukrepe, so se sredstva za plače lani v ožji državni upravi povečala za sedem odstotkov, v javnih zavodih pa za 14 odstotkov. Deloma so na te visoke številke seveda vplivali tudi krizni dodatki.

Je mogoče napovedati, da nas bo v prihodnosti, zaradi vsega tega, kar se dogaja sedaj, čakal kak novi Zujf? 

Če bomo vodili razumno in transparentno ekonomsko politiko in če bodo tudi druge naše odločitve takšne, potem je nevarnost morebitnega Zujfa manjša. V podobnem položaju, kot smo mi, so namreč tudi vse ostale države, ki jim EU zagotavlja različne mehanizme, s katerimi si položaj lajšajo. Če bo Slovenija ravnala v sozvočju z ostalimi in se ne bo v negativnem smislu izpostavljala, lahko računamo na zaščitno vlogo mehanizmov EU. Potem novih, ostrih varčevalnih ukrepov ne bo. Res pa je, da ta ekspanzivna politika, kot ji sledi EU in zdaj tudi Slovenija, dolgo časa ne more trajati. Z njo se namreč krepijo pritiski na inflacijo.

Za zdaj ta ni problem, lahko pa se pojavi in posledično bo Evropska centralna banka morala zaostriti svoje politike oziroma bo morala najti neko novo normalnost tako glede ravni obrestne mere kot glede obsega trenutno uporabljenega instrumentarija. Breme današnjega pospešenega zadolževanja bo v prihodnosti zelo verjetno pritisnilo, upajmo le, da ne tako hudo kot v preteklosti. Bomo pa morali biti zelo previdni in še enkrat upoštevati evropski kontekst. Kot majhna in periferna država utegnemo biti namreč na udaru prej in bolj.

Bi lahko katero od drugih držav EU izpostavili kot pozitiven primer pri odzivu na krizo? 

Tudi v času epidemije velja naslednja korelacija: države, ki so že tako ali tako visoko zadolžene, to je to južno krilo Evrope, je tudi ekonomska kriza zaradi epidemije bolj prizadela in tudi njihovi rezultati saniranja posledic epidemije so slabši – govorim o Grčiji, Španiji, Portugalski, Italiji. Visok javni dolg je nekakšna posledica slabšega upravljanja države na splošno. Takšni so potem tudi rezultati upravljanja države med epidemijo.

Pred nekaj tedni ste opozorili, da je vlada že takrat, januarja, potrošila večino načrtovanega denarja za boj proti posledicam epidemije. Novica se zdi neverjetna. Lahko pojasnite? 

To je še eden od primerov, ko smo na semaforju prižgali rumeno luč. Zaznati je trend poslabševanja. Če smo v lanskem letu za protikoronske ukrepe potrošili malce manj, kot smo načrtovali ob sprejemanju posameznih PKP-jev, se stanje ob zadnjih PKP-jih obrača. Naše opozorilo pomeni, da mora biti vlada previdna pri sprejemanju novih protikoronskih ukrepov. Naše opozorilo predvsem pomeni, naj ne sprejema ukrepov, ki bi vodili v povečanje izdatkov, ki niso povezani z epidemijo.

Prej ste omenili, da bo za prihodnost ključen srednjeročni načrt, kako naprej. Nekoč, v začetku devetdesetih, ste bili minister za plan v vladi LDS. V LDS se je govorilo, da je največ vizionarjev na pokopališčih. Bi danes rekli, da država vendarle potrebuje neko širšo strategijo, vizijo, neke cilje? 

V LDS smo rekli tudi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Drži, neposredno po osamosvojitvi smo res zavračali vse, kar je spominjalo na plansko gospodarstvo in različne verzije socialističnoplanskih nebes na zemlji. Zato smo tudi izkazovali skepso do vseh vizij – ampak takrat smo seveda cilje imeli, vedeli smo, da gradimo odprto demokratično tržno družbo in da se vključujemo v evroatlantske institucije. Počeli smo večinoma to, kar smo med pogajanji z EU morali sprejeti. Vizionarji niso bili potrebni, ker je o ciljih in neki osnovni orientaciji obstajal konsenz. Ne glede na to, ali sta na obisk v ZDA prišla zunanji minister Rupel, ali predsednik vlade Drnovšek, ali obrambni minister Janša ter zunanji minister Peterle, vsi smo govorili isto zgodbo. Razmere so se spremenile, ko smo te cilje dosegli.

Kako naprej? 

Reči, da bi radi živeli v normalni državi, ni dovolj. Nismo sicer čisto brez strateških dokumentov – imamo strategijo razvoja Slovenije 2030, imamo belo knjigo s 300 stranmi o pokojninah, približno torej vemo, kaj želimo oziroma kaj bi bilo treba storiti, da to uresničimo. A je treba narediti korak naprej od zasnove do političnih odločitev.

Je prav ali ni prav, da vlada ne objavi načrta za okrevanje, torej načrta, kako bo potrošila pet milijard evrov sredstev EU? 

Javne debate so potrebne, za to je potrebna tudi pravočasna objava podlag. Razumem, da je dokument še v delu in da želi vladna služba najprej poskrbeti, da bo dober. Za to imam razumevanje, mora pa biti dokument objavljen čim prej. O tako pomembnem dokumentu bi bilo smiselno doseči čim širše soglasje, saj bo njegovo izvajanje presegalo mandat ene vlade.

Med letoma 2000 in 2004 ste bili veleposlanik v ZDA. Kako neprijetno vam je bilo ob tvitih Janeza Janše glede izida ameriških volitev?

Z njegovimi tviti se ne obremenjujem. Na sploh pa imam občutek, da mnogi na Twitterju predvsem kažejo svoje frustracije. Ko vedno znova poslušam, kakšna drama se odvija na družbenih omrežjih, se pogosto spomnim tistega reka, ki je bil priljubljen ob razpadu Jugoslavije: Ne pada sneg, da prekrije breg, ampak da zveri pustijo svoje sledi.

Pravite, da ste liberalnega nazora. Vas politične razmere v Sloveniji ne skrbijo? Konec koncev vas lahko politični vojščaki iz kleti diskreditirajo, uničijo ugled vaše neodvisne institucije, tako kot so se spravili na računsko sodišče, če jim vaša stališča ne bodo po godu. 

Moja mnenja in trditve temeljijo na strokovnih argumentih in nimam druge izbire, kot da zaupam v moč racionalnosti. Se pa seveda zavedam, da je vsaka demokracija zelo krhka reč, ki jo moramo vsi varovati. Bil sem zgrožen, kaj se je dogajalo 6. januarja v Washingtonu, na hodnikih v kongresni palači, ki se jih še spominjam in kjer sem se med drugim pogovarjal tudi z Bidnom, ko je še bil senator. Z ZDA imam izkušnje iz leta 2000, ko je vrhovno sodišče ob razliki 500 glasov na Floridi na volitvah razglasilo, da je zmagovalec predsedniške tekme George Bush, ne pa Alan Gore. Gore je tedaj rekel, da ne želi povzročati škode državi. Ne glede na dvome je vendarle škoda manjša, če oblast prevzamejo republikanci, kot da bi vzbujali dvome o demokratičnem procesu, je rekel. Zame je bil to zgled demokracije. Kar so naredili Trumpovi privrženci kasneje, drhal, ki je oborožena zavzela Kapitol, je velik madež. Še ZDA niso imune proti boleznim zaradi krhkosti demokracije.

Kaj pa v Sloveniji? Če bi bilo potrebno, lahko vi vladi Janeza Janše pokažete rdeči karton?

Doslej smo delali s tremi vladami in sodelovanje z vsemi je bilo korektno. V svojih ocenah nismo prizanašali nobeni. Vsak odgovor vlade na naše ocene proračunskih dokumentov smo tudi objavili na spletu in smo se z vsako tudi spuščali v odprto diskusijo na sejah parlamentarnih odborov. Doslej je šlo.

Morda imamo še vedno manj razvite demokratične institucije, dokaz za to pa so občasno prevladujoča netolerantnost, grobost in primitivizem, kar včasih zaznamo v nekaterih javnih nastopih.

Z vami smo imeli v Mladini intervju nazadnje leta 1988. Predstavili smo vas kot mladega, nadobudnega, prodornega in kritičnega ekonomista. Kaj ste spoznali v teh 30 letih? Je v Sloveniji zdaj kapitalizma ali tržnih odnosov že dovolj ali še premalo, kot bi rekli neoliberalisti? 

Tisti moj intervju iz leta 1988 je vseboval nekaj pomembnih sporočil. A ker je nekaj dni po njegovi objavi prišlo do aretacije četverice, se je pozornost javnosti hitro usmerila drugam. Glede trga pa – ta je dober le, če je dobro reguliran ob nespornih pravilih igre. Trgu je imanentna diferenciacija, ko bogatejši postajajo še bogatejši, revnejši pa še revnejši, zaradi česar so korektivi nujni. Ekonomisti smo v zadnjih desetletjih šli skozi turbulentna obdobja. Sprva je bila popularna keynesijanska usmeritev, ki je vsebovala progresivno obdavčenje. V času naftne krize v sedemdesetih se je ta sistem pokazal kot preveč tog in zbirokratiziran. Zato so v ekonomskih politikah pobudo prevzeli neoliberalci, prepričani, da imajo vse odgovore – vse do velikega zloma finančnih trgov leta 2009. Ob razumni proticiklični ekonomski politiki pa najpomembnejša vrednota ostaja demokracija. Ta pa je krhka in vedno znova na preizkušnji.

Tudi Slovenija? 

Ko sem bil veleposlanik v ZDA, sem spoznal, da imajo tam ljudje podobne misli, strahove in odnos do države, kot ga lahko najdemo v Sloveniji. Kar se nam dogaja, je nekako podobno temu, kar se dogaja v vseh normalnih državah. V glavnem smo normalna država. V ZDA se je tudi zgodil zdrs, a so demokratične institucije zmagale. V tej primerjavi, se mi zdi, imamo morda mi še vedno manj razvite demokratične institucije, dokaz za to pa so občasno prevladujoča netolerantnost, grobost in primitivizem, kar včasih zaznamo na družbenih omrežjih, pa tudi v nekaterih javnih nastopih. Če tem uspe pokoriti neodvisne institucije, to pomeni, da še nimamo dovolj razvitega imunskega sistema, ki bi te napade nevtraliziral.