Pisateljica, ki prevprašuje družbena razmerja moči 

Med fotografijami, ki so med nedavno zasedbo Avtonomne tovarne Rog preplavile splet, je bila tudi tista, na kateri Vesno Lemaić, pisateljico, aktivistko in sodelavko Roga (rojeno leta 1981), trpajo v marico. Ko so Rog leta 2016 poskusili zrušiti prvič, ji ga je skupaj z ostalimi uporabniki uspelo ubraniti. Tokrat je eden zadnjih branikov alternativne kulture v Ljubljani padel. »Rog smo leta 2016 ubranili tudi zato, ker policija ni stopila na stran zasebnih varnostnih služb. Policisti so takrat ravnali nevtralno. Zdaj pa je bilo vse drugače. Jasno je bilo, da policisti v protiizgredniški opremi delujejo v vnaprej načrtovani akciji. Naših prijav niso upoštevali, njihov edini odgovor so bili ’pepper sprej’ in lisice,« pravi. Vklenili so jo in odpeljali na policijsko postajo, kjer jo je najbolj šokiralo to, da jo je policistka pretipala ob okrvavljeni steni. »Očitno jim ni uspelo sproti pobrisati sledi svojega nasilja.«

V Rogovi skupnosti se je znašla po naključju. Pred desetimi leti je bila del gibanja 15. oktober, ki je nastalo kot odgovor na ameriško gibanje Occupy Wall Street, usmerjeno v kritiziranje ekonomske neenakosti in izkoriščanje ljudi s strani finančnih institucij. Protestniki so taborili pred domačo borzo, tabor so domiselno poimenovali Bojza. Toda na prostem je kmalu postalo premrzlo in takrat so člani gibanja dobili povabilo iz Socialnega centra Rog: sestanke lahko prestavijo v njihove prostore. Tako je ostala.

Rog je bil zanjo pomembna utrdba upora, eksperimenta in alternativne kulture, center pomembnih družbenih iniciativ in ne nazadnje srečevališče za mlade, ki so se lahko tam družili, tudi če niso imeli denarja za pijačo v dragih lokalih v centru. Tudi turiste je zaneslo v Rog: po ogledu urejenega mestnega središča so želeli dobiti še vtis o alternativni plati Ljubljane. »Postavali so po dvorišču in fotografirali grafite na zidovih. Nekateri so prišli v času, ko se je kuhalo vegansko kosilo. Pojedli so in niso pustili niti centa za prostovoljne prispevke. Verjetno so pol ure pred tem spili pivo za štiri evre na nabrežju Ljubljanice. Jasno se je izražala potrošniška miselnost: kar je drago, je dobro, kar je brezplačno, lahko sicer konzumiraš, ni pa vredno, da bi to podprl s prostovoljnim prispevkom,« razlaga pisateljica. Rogovci so se zato odločili, da jih poskusijo vključiti v vsakodnevne dejavnosti. Ena izmed anekdot, ki ji je posebej ostala v spominu, je, kako so skupino mladih turistov prepričali, da jim pomagajo pri pripravi kosila. Posedli so jih za mizo in prednje položili čebulo, ki jo je bilo treba olupiti in narezati. Bilo je vroče; turisti vsi potni in solzni od čebule. Nazadnje so ugotovili, da se manj solzijo, če si nadenejo sončna očala.

»Ta prizor je kot nekakšna razglednica iz Roga. Turisti s sončnimi očali, ki ne trošijo denarja po gentrificiranem centru, ampak lupijo čebulo za kosilo v skvotu in prispevajo k lokalni skupnosti,« se nasmehne Vesna Lemaić, ki je o svojem delovanju znotraj Avtonomne skupnosti Rog napisala odmeven esej za portal Vrabec Anarhist, od tam pa je črpala tudi snov za zadnji dve knjigi, roman Kokoška in ptiči (2014), postavljeno v čas okupacije borze, in zbirko kratkih zgodb Dobrodošli (2018), v kateri nastopajo večinoma begunke in begunci, s katerimi je delala kot prostovoljka. »Druženje v skupnostnih prostorih in življenje med ljudmi, komunikacija z njimi ter izmenjava izkušenj – to se mi zdi bistveno za ustvarjanje. Šele potem pride do podoživljanja in snovanja zgodbe ali romana,« pove. Za zbirko Dobrodošli je prejela nagrado novo mesto za najboljšo kratkoprozno knjigo leta. Sicer pa je bila že njena debitantska zbirka Popularne zgodbe iz leta 2008 ovenčana kar s tremi nagradami, z nagrado za najboljši prvenec, s fabulo in z zlato ptico.

Popularne zgodbe je skoraj v celoti napisala na Literaturinih delavnicah kreativnega pisanja pod vodstvom Andreja Blatnika, ki jih je začela obiskovati med študijem primerjalne književnosti. Študij je izbrala, ker je želela postati pisateljica, a četudi se študentje temeljito izobrazijo o literarnem kanonu, ne dobijo praktičnih napotkov za bodoče pisateljice in pisatelje. Tako je začela resno pisati prav na delavnicah; mentorjeva spodbuda je bila bistvena, da je vztrajala, zelo prav pa so ji prišli tudi vpogledi preostalih udeležencev.

Njena literatura je vseskozi družbeno angažirana, v njej se odslikava njeno aktivistično delovanje; tudi prebira najraje dela, ki ne utrjujejo neenakih razmerij moči v družbi. Pri slogu pa se poskuša držati preprostega pravila: čim manj nakladanja. »Že od malega berem na specifičen način: na neki točki se mi branje knjige ustavi in ne morem nadaljevati. Stavek moram prebrati tolikokrat, dokler mi nekaj ne reče, da grem lahko naprej. Gre za notranjo prisilo, ki je ne morem obvladati. Zaradi tega zelo počasi berem, in če se med branjem to velikokrat ponovi, postane utrudljivo. Ko pišem sama, poskušam zato čim manj nakladati, če mi le uspe.«