»Boljša ureditev od sedanje je ekosocializem«

V ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma se je prejšnji teden začela serija javnih prireditev, na katerih se svetovno znani misleci pogovarjajo o žgočih vprašanjih, povezanih s posledicami brezbrižnosti do podnebne krize. Pogovori v duhu časa potekajo prek spleta in jih bodo enkrat na mesec pripravljali do novembra, vodi in kurira pa jih Marta Peirano, španska novinarka in pisateljica, ki se posveča temam, povezanim z odnosom med tehnologijo in močjo. Serija javnih razprav, imenovana (Re)programiranje – Strategije za samoregeneracijo, se je začela s pogovorom med Peiranovo in enim najpomembnejših avtorjev znanstvenofantastičnih romanov, ameriškim pisateljem Kimom Stanleyjem Robinsonom. New Yorker ga je okronal za »enega najpomembnejših političnih pisateljev, ki danes ustvarjajo v Ameriki«, v reviji L. A. Times Review of Books so zapisali, da je »zadnji veliki utopični vizionar«, The Atlantic pa je njegovo delo opisal kot »zlati standard realističnega, visoko pismenega znanstvenofantastičnega pisanja«.

Robinson (rojen leta 1952) je v mednarodnem literarnem prostoru zaslovel s trilogijo Mars, v kateri je opisal vzpostavljanje ozemlja Zemljanov na rdečem planetu in je postala uspešnica. Bralce po vsem svetu že dobrih 30 let navdušuje z izvirnim, izrazito realističnim podžanrom znanstvene fantastike, ki ga označujemo z različnimi imeni, kot so denimo podnebna fikcija, humanistična znanstvena fantastika, antidistopija ali utopična fikcija. Njegove vizije prihodnosti, zapisane v kar 20 romanih, prevedenih v 24 jezikov, so podkrepljene s poglobljenimi raziskavami in temeljijo na znanstvenih dejstvih, zato jih lahko beremo kot spekulativno »zgodovino« prihodnjih nekaj desetletij.

Njegov zadnji roman, izdan lani, je Ministry for the Future (slovensko Ministrstvo za prihodnost), obsežna zgodba o odzivu človeštva na podnebno katastrofo, ki je razmeroma optimistična vizija tega, kako se ljudje v bližnji prihodnosti spoprimejo z okoljsko krizo. Osrednja tema te uspešnice je močno zaznamovala tudi ponedeljkov pogovor na Aksiominem medmrežnem odru, na katerem sta Robinson in Marta Peirano med drugim razglabljala »o tem, kaj bo tisti trenutek streznitve, ko bo človeštvo ponovno razmislilo o svojem mestu in poti na edinem planetu, ki ga ima«.

Vprašanja »trenutka streznitve« se je Robinson dotaknil tudi v intervjuju za Mladino, v katerem je beseda med drugim tekla o pomembnosti žanra utopične fikcije, o črnogledosti distopičnih vizij, o brisanju mej med resničnostjo in znanstveno fantastiko, o alternativah neoliberalnemu kapitalizmu in tudi o tem, kakšen vpliv ima pandemija koronavirusne bolezni na njegovo vizijo prihodnosti.

Začel bom z ultimativnim vprašanjem, ki je bilo postavljeno tudi med Aksiomino razpravo. Je naša družba sposobna izpeljati potrebne spremembe pred katastrofalnim trenutkom streznitve, ki ga nezadržno prinašajo podnebne spremembe?

Menim, da bo »katastrofalni trenutek streznitve« pripeljal do globalnih sprememb v našem vedenju. Ljudje si pogosto pravijo: »Meni se to ne bo zgodilo, zgodilo se je drugim, ki so imeli manj sreče od mene.« To se dogaja ves čas. A število nesreč zaradi podnebnih sprememb bo naraslo in to bo postalo nova norma.

V zadnjem romanu Ministry for the Future sem si zamislil resnično velikansko katastrofo, ki povzroči nenadne spremembe v vladi države, v kateri se je katastrofa zgodila (v romanu je to Indija), in nato tudi pospešen zagon reform v tej državi. Kot kaže roman, bi bile spremembe sicer omejene zgolj na eno državo, a ker bi šlo za resnično radikalne akcije, bi se z njimi spremenila tudi globalna razprava. Mislim, da že samo omenjanje teh vprašanj vnaprej spreminja razpravo: ljudi pripravlja na spremembe, ki prihajajo.

Menim, da bo svetovna civilizacija za zavedanje o nujnosti sprememb potrebovala naraščajoče zavedanje, da je to, kar nam znanost govori o dolgoročni škodi, resnično in da se moramo na to odzvati in ukrepati. To že poteka, četudi prepočasi: pariški sporazum obstaja, dogovorili smo se tudi za kazalnik za merjenje napredka, to je količina ogljikovega dioksida v ozračju. Zadnje leto smo se vsi zatekli k znanstvenikom, pandemija nas je naučila, da smo resnično ena sama svetovna civilizacija. To spoznanje še naprej pritiska na naše politične ureditve in sili k hitrim spremembam. Tako se bomo nekako opotekli naprej.

Eno od imen za boljšo ureditev od sedanje je res ’ekosocializem’. ’Socializem’ skuša politično in gospodarsko moč razpršiti med vse, ’eko’ pa predlaga, da to storimo skupaj z vzpostavljanjem trajnostnega ravnovesja z biosfero.

Spomladi ste za New Yorker zapisali, da koronavirus preobraža našo domišljijo. Kako pa je pandemija preobrazila vašo domišljijo, ko gre za predvidevanje prihodnosti? Bi zgodba v vašem novem romanu potekala drugače, če bi jo zapisali zdaj, potem ko ste spremljali, kako je virus preoblikoval svet? 

O tem sem se že spraševal. Pisanje zadnje knjige sem končal, tik preden nas je zadela pandemija, in sprva sem mislil, da knjiga zato ne bo delovala kot dober portret današnjega dne. Leto pozneje pa se zdi, da si je zaradi pandemije še toliko laže predstavljati, da prihaja čas ogromnih motenj. Podnebne spremembe so še vedno glavna težava naše dobe – med drugim bodo spodbudile druge pandemije in epidemije različnih bolezni, denimo kolere. Morda bi torej napisal enak roman, a ne morem biti prepričan. Tako je z alternativno zgodovino kot literarno obliko: nikoli je ne moreš živeti, da bi ugotovil, kaj se bo v resnici dogajalo na tej drugi časovnici.

Kapitalizem in neoliberalizem vidite kot dva od poglavitnih vzrokov težav, s katerimi se ukvarjate v knjigi. Kakšno družbenoekonomsko ureditev prepoznavate kot alternativo, ki bi nam omogočila preživeti in se razvijati na tem planetu? Je to »postkapitalistično gospodarstvo«, ki ga opisujete v romanu 2312? Ali pa kot levičar rešitev vidite v socializmu, morda v ekosocalizmu? 

Potrebujemo neke vrste postkapitalizem, ki ekonomijo uporablja kot orodje za merjenje in doseganje drugačnih ciljev, ne dobička. Merjenje in kvantifikacija nista slaba sama po sebi, sta del znanosti, a končni cilj družbenoekonomske ureditve morata biti pravičnost in trajnostni odnos do zemeljske biosfere na dolgi rok. To so aksiomi, ki bi jih morala upoštevati gospodarska ureditev. Neoliberalni kapitalizem pa privilegira lastnike kapitala, tem je dovoljeno izkoriščati ljudi in biosfero za dobiček in moč. To je ureditev, v kateri živimo.

Eno od imen za boljšo ureditev od sedanje je res ’ekosocializem’. ’Socializem’ skuša locirati politično in gospodarsko moč v množicah – torej jo razpršiti med vse, ’eko’ pa predlaga, da to storimo skupaj z vzpostavljanjem trajnostnega ravnovesja z biosfero.

Menim, da popolno izumrtje človeštva ni zelo verjetno, a zmanjšanje prebivalstva na milijardo ali manj, temni vek, ki traja stotine let na planetu brez drugih večjih sesalcev – to je najslabši mogoči scenarij.

Kljub vsem grozodejstvom, ki se dogodijo v romanu, se zdi vaša vizija jutrišnjega dne razmeroma optimistična; gre pravzaprav za utopični roman. Zanima me, ali potemtakem golo preživetje človeške vrste prepoznavate kot utopično zamisel?

Všeč mi je oznaka, ki jo je v rece nziji romana zapisal Bill McKibben – da gre za »antidistopijo«. To je dobra spodbuda za nadaljnje razmišljanje. Položaj ob koncu mojega romana je še vedno prežet z eksistenčnimi nevarnostmi, in to se ne zdi prav utopično. Toda glede na razmere, v katerih smo zdaj, leta 2021, lahko trdim, da se je meja za opredelitev namišljene zgodovine prihodnosti kot utopične premaknila precej niže. Ne gre toliko za preživetje človeške vrste, saj smo kot galebi ali ščurki: menim, da lahko najdemo rešitev in se izognemo izumrtju. A večje vprašanje od preživetja je množično uničevanje, ki ga povzročamo s svojimi dejanji. To je resnično ogromno in globoko, večje, kot je preživetje človeštva samega po sebi.

Če povzročimo šesti dogodek množičnega izumrtja v zgodovini Zemlje, bodo uničene milijarde živih bitij in skupnosti vseh vrst. Čas evolucijskega okrevanja po takšnem dogodku se šteje v milijonih let. Glede na to resničnost je naša naloga, da se izognemo nadaljevanju množičnega uničevanja, ki smo ga že povzročili. Če lahko to storimo, je to naša utopija.

Ko razmišljate o mogočih izidih v prihodnosti, kaj bi bila bolj pesimistična vizija? Če je v romanu Ministry for the Future zapisan najboljši mogoči scenarij za našo prihodnost, kakšen je potem najslabši mogoči scenarij? 

Najslabši mogoči scenarij je prav to množično izumrtje, o katerem govorim. Izguba velikega dela zemeljskih vrst in s tem biotske pestrosti. To bi močno udarilo tudi človeštvo: resno pomanjkanje hrane bi povzročilo zlom družbenih ureditev, vojno vseh z vsemi, množično umiranje in umik v tribalizme vseh vrst. Kot rečeno, menim, da popolno izumrtje človeštva ni zelo verjetno, a zmanjšanje prebivalstva na milijardo ali manj, temni vek, ki traja stotine let na planetu brez drugih večjih sesalcev – to je najslabši mogoči scenarij.

Pravzaprav so distopije, kakršne nastajajo zdaj, večidel sentimentalne fantazije, če jih primerjamo z resnično najslabšim mogočim scenarijem, v katerega bi bili vključeni vse trpljenje, dolgočasje, beda, bolečina in posttravmatske stresne motnje, ki si jih lahko zamislite. Sodobna distopična fikcija je pogosto zabavna. Zgodbe, ki bi jih dejansko ustvarila takšna resničnost, pa ne bi bile zabavne.

Se vam zdi, da je utopična znanstvena fantastika pomembnejša od distopične? Je pomembneje, da predlagamo rešitve, kot da bralce strašimo z mrkimi scenariji prihodnosti? 

Vsekakor. Ljudje želijo imeti vizijo, kako bi se zadeve utegnile razviti v pravi smeri. S tem lahko zagotovimo orientacijo v sedanjosti in ugotovimo, kaj storiti in koga podpirati. Pri tem je nujno, da ohranimo ravnovesje. Kadar si skušamo predstavljati pozitivno prihodnost, ne smemo pozabiti na Žižkov »kruti optimizem«. Če rečemo, da bo vse v redu, tudi če ostanemo v kapitalizmu, to preprosto ni res – je zgolj odvračanje pogleda. Ključ je torej v spoprijemanju z nevarnostjo tega trenutka in verjetje v to, da lahko kapitalizem spremenimo v gospodarskopolitično ureditev, ki se spoprijema z nevarnostmi. Torej, niti kruti optimizem niti cinični pesimizem, temveč nekaj drugega, kar je onkraj te binarnosti. Nekaj podobnega Proustovemu ’upanju brez upanja’ ali preprosto pogum.

Katera od distopičnih klasik je po vašem mnenju najtočnejša upodobitev prihodnosti in zakaj? 

Če razmišljamo o tem, katera distopična klasika upodablja to, kako bi v resničnem življenju doživljali najslabši mogoči scenarij prihodnosti, bi omenil Kristalni svet J. G. Ballarda ali roman Na plaži, ki ga je napisal Nevil Shute. Shute zaobjame obup, Ballard pa nihilizem.

Tudi Orwellov 1984 je vedno vredno prebrati in začutiti. In čeprav menim, da je večina sodobne distopične fikcije pretenciozna in polna Schadenfreuda (»O, ti ubogi ljudje prihodnosti, toliko nesrečnejši so od nas!«), je vredno poskusiti začutiti jezo mladih do moči kapitalizma, ki je izražena v knjigi Igre lakote. Ta govori, da mladi trpijo za zabavo starih bogatašev oziroma zaradi njihove (pre)moči v družbi. To je res močno.

Znanstvenofantastične romane pišete že več kot 30 let. Zdi se, da so meje med resničnostjo in znanstvenofantastičnimi koncepti čedalje bolj zabrisane. Kateri sodobni tehnološki in družbeni pojavi najočitneje brišejo te meje? 

Če sem čisto iskren, se mi svet že vse ustvarjalno obdobje zdi kot gromozanski znanstvenofantastični roman ali knjižna polica, polna takšnih knjig. Pravzaprav sem se ravno zato odločil za pot avtorja znanstvene fantastike.

Res pa je tudi, da ta občutek postaja vse močnejši. Pandemija koronavirusne bolezni ga je vsekakor okrepila. Potem so tu še kvantne tehnologije (računalniki, enkripcije), roverji na Marsu in internet. Tudi razvijajoče se utopično delo znanosti, z medicino vred. V bogatih državah so že skoraj vsi kiborgi, znanost pa je številnim ljudem moje starosti že rešila življenje, enkrat ali večkrat – meni že dvakrat. Smo torej popolnoma potopljeni v znanstveno fantastiko, in če ste navajeni razmišljati o tem, kako znanstvena fantastika deluje kot umetniška forma, svet postane hkrati razumljivejši in bolj nenavaden.

Pionir kvantne mehanike Werner Heisenberg je nekoč rekel, da vesolje ni zgolj bolj čudno, kot si predstavljamo, temveč bolj čudno, kot bi si sploh lahko predstavljali. Zanima me, ali lahko to misel prezrcalimo na koncept prihodnosti. Bi lahko prihodnost za nas bila popolnoma nezamisljiva, bolj čudna, kot si sploh lahko predstavljamo? 

Pravzaprav ljudje nismo najboljši v zamišljanju resnične nenavadnosti. Običajno nas nenavadnost resničnega močno preseneti. Ko si skušamo zamisliti kaj čudnega – kot v romanu ali filmu –, združujemo stvari, ki jih že poznamo. To je slab simulaker prave nenavadnosti, s katero nam streže resničnost.

Prihodnost ni predvidljiva. Nekateri fizični procesi so determinirani, zato denimo vemo, da bo sonce vzšlo ob določenem času. Predvidimo lahko na primer mrke, človeške zgodovine pa ne. In človeštvo je zdaj geološka sila na tem planetu – to je antropocen. Potemtakem je zdaj tudi geološka zgodovina del človeške zgodovine in je zatorej nepredvidljiva. Lahko bi se sprožili ogromni procesi, ki jih ne bi mogli ustaviti, a trenutno nimamo dovolj moči za večje premike, kot je denimo premik proti novemu podnebnemu režimu. Lahko si zamislimo vse mogoče poteke prihodnosti, vendar ne moremo predvideti, kateri se bo dejansko uresničil. Naloga sedanjosti je, da naredimo to ali ono možnost bolj ali manj verjetno.