»V vladajočih vidim grdo podobo komunizma«

Dušan Merc je pisatelj, pa tudi nekdanji ravnatelj OŠ Prule, ki so ga decembra lani ponovno potrdili za predsednika Društva slovenskih pisateljev. Vodi ga od leta 2019, ko je predčasno odstopila prejšnja predsednica Aksinja Kermauner. Zaradi državotvorne vloge društva pri nastajanju slovenske države je bil Merc vključen v častni odbor za počastitev 30. obletnice osamosvojitve, a je društvo odstopilo od sodelovanja, pri tem pa javnosti poslalo pismo, v katerem člani upravnega odbora poudarjajo, da vlada Janeza Janše z omejevanjem svobode govora in dostopa do ustreznih informacij maje temelje demokracije in s tem ogroža tudi slovenske povezave z demokratično in svobodno Evropo.

Kaj je bilo povod za to, da ste z javnim pismom odstopili od priprav na počastitev 30. obletnice slovenske osamosvojitve? Sami ste dejali, da ste bili sprva celo ponosni, ker ste bili povabljeni v odbor. Tudi sicer do zdaj niste bili naklonjeni temu, da društvo neposredno kritizira poteze vlade. 

Nasprotujem temu, da bi se oblast kritizirala za vsako ceno, ker je biti na oblasti težko. Vladati ni enostavno, je pa nujno. Poleg tega ima društvo pisateljev v svojih vrstah mavrico političnih prepričanj. Nismo politična stranka, da bi upravni odbor ali predsednik v imenu društva izražal politična prepričanja. Zato sem nasprotoval zelo pogostemu izrekanju v javnosti ... Tega društvo ne potrebuje. Imeti mora le jasno stališče na primer o demokraciji, o pravici do govora, o drugih temeljnih človekovih pravicah v naši družbi, ne glede na politična prepričanja članic in članov.

Vendarle je tokrat nekaj izbilo sodu dno? 

Zdaj je skrb zbujajoče, kako se zapira možnost dostopa do informacij. Poleg tega so informacije, ki so na voljo, interpretirane na različne načine, to je podobno, kot če bi na semaforju sočasno gorele vse luči za vse smeri. To je velik problem, zaradi katerega prihaja do kaotičnih situacij in absurdov. Če je vladni govorec nekoč v medijskem prostoru dobil bitko, jo je zdaj več kot očitno izgubil. Najbolj nas je zmotilo, kar se je dogajalo s Slovensko tiskovno agencijo. Če se te stvari ne imenujejo s pravim imenom, bo to kot snežena kepa, ki se vali naprej in postaja vse večja. Poleg tega vlada ne upošteva opozicije, čeprav bi jo morala, vsaj tako naj bi bilo v normalnih demokratičnih procesih. Premislek o zamislih opozicije je vsaj tako pomemben kot premislek o lastnih zamislih. Ko vzpostavimo empatijo drug do drugega, smo sicer še nasprotniki, a vsaj razumemo razloge za nasprotnikovo ravnanje. Tako je rešljiva tudi permanentna kriza. Zdaj pa se nasprotovanja poglabljajo, nastaja sovraštvo, ki onemogoča sodelovanje v drugačnih političnih razmerjih …

Član društva pisateljev, pesnik Boris A. Novak, je bil pred kratkim popisan, ko je pred parlamentom sam prebiral sonet Izdajalci z veliko začetnico P. Posamezniki so bili že pred tem kaznovani za miroljubno branje ustave, za nošenje dežnika s protivladnim sporočilom. Sporočilo je jasno: postali smo družba, kjer so vsakršna protivladna sporočila prepovedana, družba molka. 

Branje ustave in nošenje kakršnegakoli dežnika, ki ni žaljivo do ranljivih skupin, je povsem legitimno. Če se interpretira kot kaznivo dejanje, nismo samo na simbolni ravni velika revščina. Branje ustave ali pesmi ne sme biti nikoli sporno, sploh pa ne kaznovano. Moram pa dodati, da je recimo tista akcija pred ministrstvom za kulturo z okrvavljenimi mizami zunaj primernega nasprotovanja vladi. To je bila moralna katastrofa, ki je bila upravičeno interpretirana kot grožnja. To niti ni primerljivo.

Pa se vam ne zdi sporno, da je ministrstvo to akcijo interpretiralo kot neposredno grožnjo s smrtjo uslužbencem, čeprav je šlo za umetniški performans? Tudi predsednik vlade geslo »smrt janšizmu« razlaga kot grožnjo sebi osebno, ne svoji politiki. Ni to nevaren spin?

Performans? No, ja … na mizah so bila imena, tako da je to ministrstvo upravičeno interpretiralo, kot je. Strah ni samo stvar interpretacije, je dejstvo. Vsak ima pravico stvari razumeti po svoje, a zdi se mi, da zbujanje strahu in dodajanje interpretativnega naboja dogodkom povzroča še hujša nasprotja, zato se je treba takih akcij vzdržati. In jih obsoditi z vseh strani.

Kar zdaj poslušamo in gledamo na političnem prizorišču, je samo neko preigravanje, kot da bi doma igrali tarok, pa ne veš, kdo je s kom. Vsi pa so zelo prestrašeni, češ da napačno kalkulirajo. Kdo je škis, se ve.

Je prav, da je Boris A. Novak kaznovan za branje pesmi, pa je bil pred parlamentom sam, ali da protestniki dobijo kazen za miroljubno branje ustave na ploščadi z ohranjanjem razdalje, hkrati pa vlada ne preži s kaznimi na ljudi, ki se gnetejo v nakupovalnih središčih, na smučiščih ...? 

Zakon oziroma odlok, na podlagi katerega lahko državljana ustavite, kaznujete in podobno, ne funkcionira, če ga krši več kot deset odstotkov ljudi. Zakon velja samo, ko ga upošteva več kot 99 odstotkov ljudi. V resnici ne morejo kaznovati vseh prestopnikov. Boris A. Novak ima to smolo ali pa srečo, da je izpostavljena oseba.

In da nasprotuje vladi. Kajti nedavno je namestnik generalnega direktorja policije rekel, da je spet dovoljeno združevanje do deset oseb, a če se te osebe združujejo v protipolitične ali protestniške namene, je to prepovedano. 

Taka izjava je neumnost . Kako pa to ve? To štejem za izjavo na podlagi nekega zakonskega akta, ki ga je policist interpretiral po svoje. Večji problem kot vse te kazni se mi zdi dejstvo, da ministri sami niso vzor, ki bi ljudem pokazal, da je vredno spoštovati odloke. Sami delujejo mimo zakonov in se potem vlečejo ven na vse mogoče načine. Trenutno imamo problem z gostinci: ker je gospod minister naredil napako, verjetno ne zadnjo v zaporedju, in šel v zaprto gostilno med epidemijo, je pripravljen celotno državo postaviti na laž. Ko se bodo vsi člani vlade dosledno držali odlokov, kar je njihova temeljna dolžnost, bodo tudi državljani bolj disciplinirani, dokler pa oni lahko rečejo, ah, grem čez mejo, saj mi nihče nič ne more, bom pač rekel, da sem malo nadzoroval hrvaške policiste, je konec. Če se izognem obsodbi česa drugega, hujšega. Vedenje nedemokratičnih oblastnikov vedno poteka po vzorcu »mi lahko, ljudstvo pa ne«. To je zelo vidna oblika zaničevanja državljanov in oblika absolutizma.

Kakšen je bil odziv predsednika Pahorja, ki vodi priprave na počastitev 30. obletnice osamosvojitve, na vaš odstop? 

Poslali smo mu odstopno pismo. V svoji visokosti nam ni odgovoril popolnoma nič. Rekel je samo, da upa, da si bodo pisatelji premislili. Ampak mi si ne premišljamo čez noč, zdaj smo odstopili, potem bomo pa spet zraven. Poleg tega bi me gospod predsednik države lahko poklical, 300 metrov narazen smo. Težava, ki jo imajo naši državniki na splošno, je v tem, da vsako mnenje interpretirajo kot sovražno in da so visokostni. Če deluješ tako, ne moreš biti nikoli odprt za demokracijo. Ker smo pisatelji rekli, da ne bomo sodelovali, smo naenkrat brez zveze. Češ: pa nič, jih pač ne bo. Je pa društvo pisateljev zdaj prvič sploh v poziciji, da je lahko reklo: ne gremo se tega. Imeli smo realno moč, da smo se uprli. Sicer lahko izrazimo tudi javno mnenje o čem drugem, denimo o STA, pa o trenutnih razmerah v slovenskem filmu in podobno, ampak tam nimamo moči. Tu pa naj bi bili zraven. Nikoli a priori ne zagovarjam tega, da si proti. Sodelovanje sem razumel kot dolžnost in čast. Ko pa je vsem odvzeta pravica do javne besede, ko se zaničujejo strokovnjaki in intelektualci, pa ne morem biti zraven. Tega niso zmožni urediti – ne predsednik države ne predsednik vlade. Na to nisem niti pomislil, ker se to dogaja permanentno. Morda bi bilo bolj pošteno, če bi jih na to opozoril takoj. Vendar sem podlegel zanosu ob 30. obletnici nastanka države … Kar zdaj poslušamo in gledamo na političnem prizorišču, je samo neko preigravanje, kot da bi doma igrali tarok, pa ne veš, kdo ima pagata ali kdo je s kom. Vsi pa so zelo prestrašeni, češ da napačno kalkulirajo. Kdo je škis, se ve.

Tu bi moral predsednik države malo bolj udariti po mizi, se vam ne zdi? 

Ni mu treba udariti po mizi. Nikakor ne. Mogoče pozna kramp in lopato kot orodje, oblasti in odgovornosti in njenih instrumentov pa ne uporablja. Ne morem ga učiti, saj je v drugem predsedniškem mandatu. In ne bi ga smel.

Zakaj pa na položaju predsednika Društva slovenskih pisateljev ne bi smeli kritizirati predsednika države? 

Kritiziram ga lahko kvečjemu zunaj DSP, kot državljan, kot pisatelj. Če pozabim, kar sem rekel v prejšnjem stavku, kot pisatelj imam to čudno pravico, pa lahko rečem, da ga niti ne vidim, kar je za moje pojme najhujša kritika.

V našem prostoru sploh še obstaja kakovostna politična misel? Ali pokončni politiki? 

Naši politiki niso mojstri politike. Večinoma so diletanti. V Italiji ali na Hrvaškem je več politikov, ki so mojstri poklica. Nekatere lastnosti tega je po mojem mnenju izkazoval nesojeni mandatar Karl Erjavec, ki je bil bolj vključujoč in pripravljen na dogovore. Seveda je zdaj videti, da je potegnil črnega Petra iz rokava, če se vrnem h kartanju … Zdajšnji politiki pa so za isto mizo neprestano drug proti drugemu. Politika je stvar dogovorov, kompromisov, pa tudi neke za državljane vidne načelnosti. Saj jo nekateri demonstrirajo, a večina tega ni vešča. Nespretni so, zadrti, ne odpuščajo in se ženejo za majhnimi, lastnimi koristmi, kar je škodljivo za državo. Primer takega politika je ravno ta Počivalšek z vsemi svojimi koristmi. Ali pa Aleksandra Pivec, o njej pa sploh ne bom izgubljal besed. To so goljufi. Značilno zanje je, da so izjemno govorno sposobni, brezobzirni do žrtev, tudi do države, če jim je v korist. Lažejo prepričljivo, naravnost v oči. Do neskončnosti so nesramni in ponižujoči do sodržavljanov.

Predsednik države mogoče pozna kramp in lopato kot orodje, oblasti in odgovornosti in njenih instrumentov pa ne uporablja.

Kako pa bi se osebno politično opredelili, če bi se morali? Tudi kritike levih vlad oziroma njihovih ministrov vam niso bile tuje.

Ker sem otrok partizanskih staršev, se imam absolutno za levičarja. Moram pa povedati, da se zdijo moja stališča tistim, ki se ravno tako razglašajo za levičarje, pogosto esdeesovska. To me ne moti, takšno je pač njihovo videnje. Zato mi je tuja današnja mladinska levica. Prepričan sem namreč, da je bil socializem v radikalnih oblikah nujno potreben samo takrat, ko sta bila revščina in zatiranje ljudi največja. Sam še pomnim revščino. To so grozljive podobe iz mojega otroštva. Lačen si, zebe te, nisi izobražen, ne veš, da imaš kakršnokoli pravico. Bili so časi, ko je bilo tako. Zdaj, v našem času, nagovarjati prebivalstvo na tak način, je zbujanje sovraštva. Nepošteno je. Enako sramotno in uničujoče je za demokracijo kot trditve o zaroti svetovnega komunizma.

No, ampak ali ni huje to, da zdajšnja vlada očitno nasprotuje komunizmu, želi se otresti vseh povezav s prejšnjim režimom, hkrati pa so nekateri mehanizmi, ki jih uporablja, precej podobni temu? 

Ne samo podobni, so identični komunizmu. Pa ne zvezi komunistov, temveč komunistični partiji. Ideja komunistične partije je bila ostati za vedno na oblasti, za vse večne čase, in v vsakem trenutku vsakega nasprotnika, ki misli drugače, odrezati, obsoditi, utišati medije, delati neprestane čistke. To je popolnoma enako kot to, kar gledamo danes. Mogoče je danes še hujše. Vladajoči govorijo o ne vem kakšnem zatiranju pod komunizmom. Spomnim se sej Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in Jugoslavije. Takrat je vsa država trepetala, kaj bo rodilo jutro. Ko je prišlo do prevzema oblasti, ko so uničili Staneta Kavčiča in druge ... Tipično za tak režim je, da narediš čistko, zamenjaš vse vodje medijev, zamenjaš gospodarstvenike in vzgajaš poslušne ljudi. Kaj drugega je to zdaj? Vse to izhaja iz dejstva, da ne moreš sprejeti mnenja nekoga drugega. Zdaj se dogaja točno to, naj govorijo, kar hočejo. V njih vidim grdo podobo komunizma.

Čemu tako ostro napadati nekaj, kar počneš sam? 

To je pač hipokrizija. Literarno bi temu rekel zrcaljenje zrcal. Predstavljajte si politika, ki živi v svojem svetu, v prostoru, polnem zrcal. Ta zrcala odsevajo njega in vse druge. Vse, kar vidi, popačijo na vse mogoče načine. Zato, ker se boji vseh drugih, vztraja pri tem, da se vsi drugi bojijo njega. Vse hoče imeti popačeno. V tem je bistvo. Bati se tega, kar zrcalo govori o tebi samem, je temelj in začetek strahu. Naslednja stopnja je hujša, ker te je strah pred tem, kako te odsevajo zrcala za druge v isti sobi, še vedno tvoji sobi. Strah te je, kako si videti v zrcalih drugih. Če se tega bojiš, moraš te druge seveda ustrahovati, zato, da bo tebe manj strah, da ne bodo videli tvojega strahu pred samim sabo in njimi. Ti drugi pa strah pred teboj prenašajo, ker se bojijo izgubiti svoje male koristi. Zapleten mehanizem, ki trenutno deluje v slovenski politiki.

Torej pravite, da je vladajoče politike strah? 

Najhujši greh je zbujanje strahu. To je naglavni greh. Sprevračanje vsake podobe, vsakega trenutka, ker te je strah, zato ustrahuješ druge. Pot v absolutizem. Nekatere politične voditelje mirne politične situacije razgaljajo na poseben način. Dražijo jih, jim žrejo živce, počutijo se osamljene in nepotrebne, ker ni paranoidnih stanj, potrebujejo krizo in si jo ustvarjajo. Mislim, da ne bom izdal nič posebnega, če v to skupino uvrstim Janeza Janšo. Organizacijsko in tehnično je sicer spreten, a mu to ne pomaga. Vidim, kako ga je strah. Perpetuira krizo, ker samo znotraj nje lahko deluje. Umetno ustvarja sovražnike, ljudi, ki mu nasedajo; non stop grozi, da je ljudi potem strah. Pa tudi kakšnih silnih političnih idej pri njem ne vidim, razen biti na oblasti do neskončnosti, za vse večne čase. Kakor pravi zadrti komunist, trdorokec.

Nedavno ste v Studiu City dejali, da se vam Vasko Simoniti ne zdi minister, ki bi sovražil slovensko kulturo. Simoniti je že večkrat dokazal, da pravzaprav dobro pozna slovensko kulturo, tudi na alternativnem, neinstitucionalnem področju. A ne deluje v njeno dobro in kulturniki že dolgo niso bili tako nezadovoljni, ogorčeni. 

Kulturniki niso nikoli zadovoljni z nikomer. To je tudi njihova pravica. Temeljna lastnost umetnikov je, da so njihova stališča izjemno trdna. Drugače ne bi mogli funkcionirati in ustvarjati. Teh stališč ni mogoče spreminjati in jih nihče ne bo spreminjal.

Janez Janša je organizacijsko in tehnično sicer spreten, a mu to ne pomaga. Vidim, kako ga je strah. Perpetuira krizo, ker samo znotraj nje lahko deluje.

Ampak saj ste tudi sami umetnik, pisatelj. 

Že, ampak na to gledam drugače. Poglejte denimo odlok, ki ga je minister Simoniti namenil knjižnicam, o sredstvih za nakup knjig. Prepričan sem, da ima minister tu prav. Ko ti nekomu nameniš denar, imaš pravico vprašati, kam ta denar gre, saj si vendar oblast. Poleg tega ima ta zgodba več plati, ne samo te, ki jo javno poudarjajo umetniki. To je tudi stvar založnikov in nabave v knjižnicah. Zakaj bi ministrstvo financiralo knjige, ki so nedvomno šund? Zakaj bi financiralo takojšen nakup knjižnic in bi knjig za pol leta ne prepustilo trgu … Naj gre denar namesto tega za knjige, ki so jih odobrile komisije, knjige, ki so dobile nagrade. Najprej nagrade, potem denar. Posebej pri otroški literaturi se med knjigami pojavlja kup smeti. Pametno in nujno je narediti selekcijo.

Kaj pa deložacija nevladnih organizacij z Metelkove 6? Zakaj so se vsi drugi ministri zavedali njihovega družbenega pomena, zdajšnji minister pa jih želi čim prej izseliti? Pri tem se predsednik vlade na twitterju sprašuje, ali mu kdo lahko našteje en sam dosežek ene same organizacije s tega naslova. Tam domuje produkcijska hiša, ki je dala Slovencem nekatere najbolj gledane filme, ker ste predsednik društva pisateljev, gotovo poznate tudi založbe, kot je Center za slovensko književnost ... 

Moramo se zavedati, da smo v kapitalizmu in da je lastnina ustavna kategorija. Lastnina definira družbene odnose. Torej: če nisi lastnik nekega prostora ali zanj ne plačuješ najemnine, imaš težko kaj besede pri tem. Moram pa priznati tudi, da ne razumem popolnoma neinstitucionalnih organizacij. Če si prizadevaš za to, da dobiš državni denar, postaneš institucija, postaneš pač odvisen. Če hočeš biti gospodar, moraš biti neodvisen in dosleden. Težko sočasno izteguješ obe roki, eno v pesti, drugo pa razprto, da bi dobil denar. In to drugi ljudje tudi težko sprejmejo.

Toda kako bi drugače preživele številne organizacije, ki so za naš umetniški prostor izjemno pomembne? 

So pomembne, se strinjam. Saj so zato tudi financirane. Brez njih se pravzaprav vse sesuje zdaj in v bodočnosti. Ampak ali so sposobne mobilizirati družbo in politične stranke, da bodo zoper to ukrepale, da bodo nastopile in razumele njihov položaj, stopile na njihovo stran? Če ja, je bitka dobljena. Če pa tega niso sposobne narediti, pa bitke ne bodo dobile. Za to imamo parlament. In imamo vse potrebne instrumente za nekoga, ki bi se rad boril. Lahko tudi protestira. Ampak ali je sposoben angažirati politične stranke za svoj interes? Je pa paradoks seveda v tem, da povezava teh organizacij s političnimi strankami pomeni izgubo avtonomije. To je zelo kočljiva, paranoidna situacija. Osebno je ne bi zmogel. Nisem bil takšne vrste upornik. To me ni zanimalo. Zato mogoče ne razumem v celoti teh ljudi. Po eni strani seveda simpatiziram z njimi, po drugi pa mi je ta način razmišljanja precej tuj. Ne vem, po kakšnih oblikah političnega boja za svoje pravice lahko posegajo. To so težka vprašanja. Biti samo proti je bistveno premalo.

Poudarili ste tudi, da je ministrstvo za kulturo v tem mandatu pridobilo dodatna sredstva. Veliko denarja za kulturo namenja tudi Madžarska, a le za takšno, ki ustreza vladajoči politični opciji. Pravite, da ima vlada pravico določati, kakšno kulturo bi želela imeti. Pa bi se res počutili udobno v državi s precej enoznačno kulturno krajino? 

Smo na meji, da si nakopljemo še madžarone, to je res. Simonitijevo pojmovanje kulture pa se mi ne zdi problematično tako kot večini. Stališča Romane Tomc so recimo tista, ki so simptomatična za SDS in napoved katastrofe. Glede ministra Simonitija pa: kulturniki imajo slab spomin. Simoniti je bil minister že v prvi Janševi vladi in takrat je skupaj z Vladom Žabotom uvedel knjižnično nadomestilo. Zdaj napoveduje, da bodo povečana tudi sredstva za eno avtorsko polo, kar je za nas pisatelje samo pozitivno. Proračun je vsem, filmarjem z zoprnim zaostankom, izplačal vsa sredstva po programih, vsi kulturniki so bili vključeni v program pomoči države, tudi tisti, ki so imeli izpad dohodka zaradi koronske krize, rebalans sredstev za kulturo je bil uspešen, proračun za kulturo se je povečal, sredstva za ohranjanje kulturne dediščine so se povečala, JAK bo dobil milijon evrov, to bo na kakovostni ravni povečalo sredstva za knjigo ... Sicer pa res mislim, da je vlada pač tista, ki določa politiko, in tudi v kulturi se to mora poznati. Zakaj pa naj bi bila vlada, če tega ne izvaja. Takšne vlade so bile zanič. In imeli smo jih kar nekaj.

Nista umetnost in kultura področji, ki bi morali biti najbolj neodvisni od politike? 

Bolj bi rekel, da so to znanost in šolstvo, univerzitetni programi ... vse to mora biti najbolj neodvisno. Kultura v resnici ne more obstajati povsem brez politične konotacije, znanost pa je in mora biti popolnoma neodvisna.

Premislek o zamislih opozicije je vsaj tako pomemben kot premislek o lastnih zamislih.

Zakaj ste se sploh odločili sprejeti položaj predsednika DSP? V zadnjem obdobju je bilo dogajanje v društvu kar turbulentno, pred končanim predsedniškim mandatom sta odstopila Aksinja Kermauner in Ivo Svetina, društvo ni izplačevalo honorarjev sodelavkam, očitalo se mu je tudi, da ne zna upravljati nepremičnin, ki jih ima v lasti ... 

Ne, honorarji so se izplačevali redno. So pa premajhni. Mogoče sem pa le malo podoben Janezu Janši – rad imam krize. (smeh) Ko sem postal predsednik, sem si postavil dva cilja: prvi je gospodarski. Društvo je lahko bistveno svobodnejše, če ima svoje prihodke. DSP je eno redkih društev, ki dejansko lahko imajo tak status, zato ga je vredno obdržati. Bolj ko je ekonomsko svobodno, močnejše je. Podobno bi veljalo za nevladne organizacije. Zagovarjam stroga finančna merila, ker to omogoča pravičnost. Moj drugi cilj pa je, da društvo spet postavim v distanco do vseh političnih manipulacij. Številni v njem se ne strinjajo s tem, da se z javnimi pismi ne odzovemo na vsak konflikt. Zdaj smo se morali. S pogostim oglašanjem namreč izgubljamo moč. Če je neki manifest podpisalo 30 organizacij, zraven pa smo se podpisali še mi, s tem res nismo nič dosegli. Brez moči, naj bo še tako romantično, ni nič.

Bi v društvo sprejeli predsednika vlade Janeza Janšo? 

Janez Janša je bil v preteklosti član Slovenskega centra PEN, a ga je vodstvo izključilo. To je bilo, tik preden so ga zaprli zaradi afere Patria. Menim, da so naredili napako, ko so ga izključili. Takrat je zaradi tega tudi izstopilo nekaj članov. PEN mora varovati vse avtorje, ki so zaprti – ne glede na njihova politična stališča. Sicer primer ni enoznačen, je pa obarvan tudi ideološko. Tako da bi ga sam seveda sprejel. Če kdo izpolni formalna in kakovostna merila za vstop v DSP, ga komisija ne sme zavrniti na podlagi osebnostnih lastnosti ali političnih stališč. Tega stališča si kot predsednik društva ne smem in ne morem dovoliti. Pravzaprav ni moja stvar.

Pa vam je njegova literatura osebno blizu?

Ne, sem pa le končal primerjalno književnost in literarno teorijo. Njegovega dela ne bi uvrstil v svojo lektiro. Ima pa vsak pravico napisati, kar misli o literaturi. Navsezadnje imamo tudi zelo priznane avtorje, ki imajo v svoji bibliografiji kakšen literarni kiks. Pa kaj potem?