»Lojalna sem idejam, ne političnim strankam«

Jana Javornik Skrbinšek, ki sicer živi in dela v Veliki Britaniji, se je v Slovenijo začasno vrnila zaradi službe. Prišla je z Univerze v Leedsu, sodeluje pa predvsem s švedsko univerzo v Stockholmu. V preteklosti smo jo poznali tudi kot urednico slovenskih poročil o človekovem razvoju. Javornikova je tudi ena od treh generalnih direktoric na ministrtvu za visoko šolstvo, ki jo je ministrica, skupaj z državnim sekretarjem Juretom Gašparičem, prejšnji teden brez pojasnil odpustila. Odpuščena je bila na podlagi določbe, ki vladi v prvem letu dovoljuje odpuščanje politično nekompatibilnih kadrov. Kakšni kadri so torej nekompatibilni?

Poznani ste kot borka za enakost, proti socialni izključenosti, za človekove pravice. Kako je bilo delati za vlado, katere politika je pogosto temu nasprotna? 

V Slovenijo sem se vrnila po skoraj dveh desetletjih na povabilo prejšnje ekipe ministrstva. Vedela sem, da bo vrnitev ena težjih preizkušenj, odgovornost pri sooblikovanju javnih politik v polju izobraževanja je vselej visoka. Kmalu po tem, ko sem prevzela funkcijo, so postala očitna kulturna razhajanja, zlasti ob temah raznolikosti, spolno nevtralne rabe jezika in celo stranišč. V Veliki Britaniji in na Švedskem, od koder prihajam, je to namreč standard, zato tega nisem razumela. Pogosto sem se počutila, kot da govorimo različna jezika. In ne, v Slovenijo nisem prišla delat za vlado, ampak za visoko šolstvo, in ne v pretekli ne v aktualni vladi do novembra 2020 vpletanja politike v strokovno delo direktorata nisem občutila.

Kaj se je zgodilo novembra? 

Do novembra smo dobro sodelovali z vodstvi zavodov, s sindikati, študenti in sistem je deloval brez hujših kriz, tudi zaradi izjemne predanosti visokega šolstva ter solidarnosti do drugih podsistemov, zlasti zdravstva in nižjih ravni izobraževanja. Uspelo nam je ohraniti raven financiranja, začeli smo pripravljati izhodišča za nacionalni program visokega šolstva in tako naprej. Ponovna izselitev študentov iz študentskih domov pa je bil prelomen izziv; s študenti smo se namreč dogovorili za daljši rok za izseljevanje kot v prvem valu ter s stroko za skupino izjem, ki bi zagotavljale še varno bivanje. Vztrajala sem pri vnosu teh izjem v vladni odlok, saj je študentska soba mnogim varen dom; a nam ni uspelo. Skušali smo zagotoviti podaljšanje statusa študentov; tudi pri tem nismo bili uspešni. V medijih je nato odjeknila zgodba o podaljšanju akreditacij v PKP6, s katero se trenutno ukvarjajo druge institucije. A zame je bil sistemsko mnogo spornejši drug predlog, s katerim bi kar z interventnim zakonom spremenili pogoje za vpis na fakultete že s prihajajočim letom.

To je bil tisti člen, na podlagi katerega bi se spremenili pogoji za vpis? 

Da, 38. člen zakona o visokem šolstvu. Direktorat je spremembam te določbe, katerih predlagatelj ni bil, jasno nasprotoval. Ministrstvo se je do pogojev za vpis namreč že opredelilo pred epidemijo, nazadnje v delovni skupini za noveliranje zakona o visokem šolstvu. Ker zadeva ni bila interventna in ker potrebuje prehodno obdobje, interventni zakon ni ustrezna rešitev; na to sta opozorili tudi rektorska konferenca in stroka. Ne nazadnje morajo že osnovnošolci vedeti, pod kakšnimi pogoji bodo po srednji šoli lahko nadaljevali študij na fakultetah. Predlog je bil umaknjen v postopku sprejemanja zakona.

Vlada je prejšnji teden poleg državnega sekretarja zamenjala vas in še dva druga generalna direktorja. Ali lahko rečete, da ste bili vsi zamenjani strokovnjaki in da nihče izmed vas ni prišel na ministrstvo zaradi lojalnosti kakšni politični stranki? 

Sama sem na ministrstvo prišla po več kot petnajstih letih dela in življenja v tujini. Ves čas sem družbeno aktivna globalna državljanka, k čemur me spodbuja tudi britanska akademija. Tako sem vrsto let v okviru tako imenovanega akademskega državljanstva, torej brezplačno, svetovala številnim vladam, tudi arabskim in azijskim, podjetjem in delodajalcem, tudi FTSE100, pisala za Forbes, Financial Times, The Guardian in Independent, komentirala za BBC. Menda ja ne verjamete, da sta me nazaj zvabili politika in strankarska pripadnost? Kot akademičarka sem lojalna idejam, ne političnim strankam. Za kolege lahko rečem le, da so bili dragoceni mentorji in sodelavci, katerih znanje in izkušnje so bili neusahljiv vir podpore in v navdih.

Izselitev študentov iz študentskih domov je bil prelomen izziv; s študenti smo se namreč dogovorili za daljši rok; a nam ni uspelo. Poskušali smo zagotoviti podaljšanje statusa študentov; tudi pri tem nismo bili uspešni.

 Kakšne so bile razlike v delu pod to ministrico v primerjavi s prejšnjim kabinetom? 

Okoliščine in organizacija dela so se zaradi epidemije spremenile, zaradi česar primerjave niso povsem smiselne. A velja izpostaviti kolektiven duh in timsko delo prejšnje ekipe, zaradi česar je bila tranzicija v Slovenijo mnogo lažja; to je pri meni tudi razbilo nekaj mitov o slovenskem uradništvu. Generalni direktorji smo se z ministrom srečali dvakrat na teden; taki forumi so omogočali odkrito in varno izmenjavo stališč, idej in izzivov, pa tudi priložnosti za inoviranje; poskusili smo celo z eksperimentalnim vrtcem na univerzi, zaradi česar sta se povezala sicer oddaljena visokošolski direktorat in direktorat za vrtce in osnovne šole. Z novim kabinetom takšnega odnosa nismo razvijali. Redko smo se srečali v popolni zasedbi. Odločitve so se večinoma sprejemale centralizirano.

Zakaj so vas torej odpustili, kakšno napako ste naredili? 

Ministrica me lahko razreši brez razloga in vnaprejšnje napovedi in odločila se je za to možnost. V nekaterih medijih berem, da sem ignorirala zasebne visokošolske zavode. S tem se ne strinjam; v kratkem, a izjemnem letu smo sodelovali aktivneje že zaradi same epidemije in pogajanj. Berem, da nisem uredila članstva v rektorski konferenci, v delovni skupini za pripravo novele zakona o visokem šolstvu in v ekspertni skupini za pripravo nacionalnega programa. Nenavadne trditve. Rektorsko konferenco opredeljuje zakon, določa pa poslovnik, s katerim nimam nič. Delovna skupina je bila imenovana pred mojim prihodom; skupini je mandat potekel 31. marca 2020, nove ni, zakon stoji. Ekspertno skupino je potrdil svet za visoko šolstvo, ki ga je imenovala vlada pred mojim prihodom in katerega sestavo določa zakon. Očitajo mi, da zagovarjam javno šolstvo. Ta očitek pa drži; izhajam iz razvitih nordijskih držav, katerih družbena blaginja je njegov odraz. Pri tem razumem dolgoročne posledice sistemskih odločitev, ki presegajo mandat posameznih vlad in ki jih bodo izkušale nove generacije.

Eden izmed v javnosti najbolj zloglasnih konfliktov je ta med Janezom Janšo in sekretarjem Gašparičem oziroma vašim direktoratom za visoko šolstvo glede razpisa za študij. Zdi se, da je na koncu premier zmagal. Zagotovil je 50 več vpisnih mest na medicino. Zakaj tega vi niste bili sposobni? 

Ko bi le bila svetla prihodnost slovenskega zdravstva odvisna zgolj od števila vpisnih mest. Proces priprave razpisa teče od maja do maja; vanj so vključeni zavodi, Nakvis, druga ministrstva, služba vlade za zakonodajo. V izvedbo študijskega programa medicine, ki izobražuje za reguliran poklic, so vključeni poleg fakultet in univerz tudi ministrstvo za delo in ministrstvo za zdravje, zdravniška zbornica, bolnišnice ter javna zdravstvena zavarovalnica, zato velja, da je sistemsko eden najzahtevnejših študijskih programov. Na ministrstvu z omenjenimi vodimo aktivne pogovore že od junija, ko smo jih formalizirali v skupino, s katero smo pristopili k izboljšanju dostopnosti kliničnih okolij in mentorjev, opreme in prostorskih zmogljivosti, specializacij in k optimizaciji trga dela, ki bi diplomante zadržal v javnem zdravstvu in v Sloveniji. Zavedajoč se nevzdržnosti povečanja vpisnih mest brez vzporednih drugih rešitev v zdravstvu pristojno ministrstvo za zdravje letos ni predlagalo povečanja vpisnih mest.

Zakaj ne?

Dodatna vpisna mesta se sicer zdijo izvrstna rešitev, če bi jo linearno prevedli v skrajšanje čakalnih vrst. Na kratko: pred povečanjem vpisnih mest smo potrebovali projekcije kadrovskih potreb v zdravstvu, usklajenost z evropsko komisijo glede direktive, optimizirane študijske in delovne razmere, fleksibilno otroško varstvo in stanovanjsko politiko za mlade ter dodatna sredstva za izvedbo enega najdražjih programov, brez katerih sprememba vodi k neravnovesju v financiranju univerze.

Kakšen posluh je sicer imela ta vlada za visoko šolstvo? Vidimo namreč, da so v času epidemije druge države zaustavitev javnega življenja izkoristile za dodatna izobraževanja in krepitev tudi visokošolskih sistemov. 

Visoko šolstvo je v treh desetletjih zaznamovalo pet kritičnih prelomnic: prehod v nov sistem, pristop k EU, bolonjska reforma, gospodarska kriza in pandemija. Izjemne okoliščine v kratkih časovnih intervalih ovirajo stabilizacijo in konsolidacijo; da bi se sistem razvijal, potrebuje nekaj predvidljivosti, avtonomijo, ustvarjalni mir in svobodo. Ja, pospešiti velja sistematična vlaganja v znanost in v sodelovanje akademsko-raziskovalne sfere z gospodarstvom in okoljem. Potrebujemo investicije v zeleno infrastrukturo, inteligentno opremo, kadre, redefinicijo inkluzije. Industrijska revolucija namreč vzpostavlja nove modele poslovanja, dela in delovnih mest.

Kaj je največje tveganje v prihodnosti? 

Prihodnost Slovenije je odvisna od zmožnosti njenega odzivanja in prilagajanja na globalne trende in izzive. Gospodarska gibanja, globalno tekmovanje za vire, obremenitve okolja, medgeneracijska vrzel zahtevajo inovativnost in drznost. Prehod v postpandemijo bo izziv. Odsotnost vizije, družbenih investicij v človeški, socialni in kulturni kapital, parcialne rešitve, rigidna sistemska ureditev, administrativno omejevanje visokega šolstva ter nerealizirane resolucije pomenijo tveganje. Če naj bo visoko šolstvo odzivnejše na raznolike potrebe okolja, odgovorno za razvoj novih znanj, spretnosti, ga je treba podpreti in razvijati njegovo odpornost tako vsebinsko, normativno kot finančno in infrastrukturno. Za to potrebujemo stabilno javno upravo in večjo avtonomijo državne birokracije.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA:

• Strahovlada