Kaj zares potrebujemo?

Kavarne, restavracije, turistične agencije, čistilnice, knjigarne, slaščičarne, frizerski saloni, pekarne, prodajalne spominkov, optike, čajnice, trgovine s kopalniško opremo, prodajalne avtomobilov, galerije, fotokopirnice, trgovine s čevlji, trgovine z oblačili, trgovine s poročnimi oblekami, prodajalne mobilnih telefonov, izposojevalnice koles ... To je le peščica lokalov, trgovin in drugih prostorov, namenjenih večinoma gospodarski dejavnosti, ki so pred natanko letom dni, potem ko je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo koronavirusne bolezni, z danes na jutri zaklenili svoja vrata in popolnoma obnemeli. Za več tednov so zamrznili v času. Nekateri za vedno. Ne le pri nas, po vsem svetu.

Ta nepregledna množica lokalov, ki je prisilno obstala, da bi s tem pripomogla k omejitvi širjenja nevarnega virusa, je med prvo karanteno pritegnila fotografa Boruta Krajnca. Ne, niso ga pritegnile prazne mestne ulice, ki smo jih lahko videvali v vsakih poročilih o dogajanju doma in na tujem. Raje je pristopil k zaprtim lokalom in se zazrl skozi njihova izložbena okna. Spoznanje, da v njih zaman išče ljudi, je bilo vedno znova pretresljivo. Zato je k steklu prislonil fotoaparat s širokokotnim objektivom in pritisnil na sprožilec. V štirih tednih – no, večinoma ob četrtkih, potem ko je bila nova številka Mladine, katere neutrudni fotoreporter je že tri desetletja, v tiskarni – je fotografiral krepko prek dvesto izjemno raznolikih izložb. Večinoma ljubljanskih, nekaj pa tudi kranjskih, o čemer pričajo le odbleski v izložbenih oknih. Prizori notranjosti lokalov so namreč tako univerzalni, da bi bili v objektiv lahko ujeti skorajda kjerkoli po svetu.

Več kot polovico teh podob si lahko zdaj ogledamo na razstavi Prehajanje v ljubljanski Galeriji Vžigalica. Nekaj kar v njenih izložbenih oknih, s čimer je kustos Jani Pirnat iznašel izvrsten način, da obiskovalec tudi sam občuti, kako so fotografije nastajale, hkrati pa si ob ponovnem nenadnem zaprtju kulturnih ustanov lahko ogleda vsaj del razstave. Večina fotografij je vseeno v notranjosti galerije, kjer nas videoprojekciji z ogromnimi podobami (čez celo steno), predvsem pa neverjetna množičnost teh podob spodbujajo k premisleku, kaj se nam je marca lani pravzaprav zgodilo. Pa tudi, kako bomo živeli v prihodnje.

Da je Krajnca pritegnila ravno nenadno ugasla ekonomija, ni naključje. Ne le zato, ker je nekoč študiral ekonomijo, ker je torej, kot pravi sam, »družboslovni fotograf«. In tudi ne le zato, ker je, kot izpostavlja Pirnat, kot fotoreporter »vrhunski opazovalec« družbenega dogajanja, ki zna »z neverjetno sposobnostjo ujeti spremembo družbene realnosti«. Krajnc je že vsaj poldrugo desetletje tudi avtorski dokumentarni fotograf, ki beleži pojave, ki so se po njegovem »nevidno in neslišno vtkali v našo družbo« ter so praviloma povezani s kapitalizmom. To še zlasti velja za trilogijo pohlepa, v kateri je zbiral tedaj še izjemno redke trenutke, ko na oglasnih panojih zazeva belina (Praznine, 2008), populistične prigode predsedniškega kandidata Boruta Pahorja (Politika, 2014) in naslovnice, ki so jih osrednji slovenski časopisi prodali oglaševalcem (Pritisk, 2020).

Rdeča nit vseh teh projektov ni bil le kapitalizem, temveč tudi prehajanje iz ene realnosti v drugo, ne nujno boljšo. O prehajanju govori tudi tokratna serija. A tokrat nas ta šele čaka. »Eno od ključnih vprašanj današnjega časa so delovna mesta in vprašanje, kako jih redefinirati. Tudi ob gledanju množice izložb v seriji Prehajanje se lahko vprašamo, kaj od tega, kar je pred nami, zares potrebujemo in koliko. Ali res potrebujemo dva avtomobila ali je za družino dovolj že eden in si bo raje kupila dve dodatni kolesi? To so vprašanja, ki bi morala k spremembam, čeprav so te vedno težke, spodbuditi po eni strani posameznike, po drugi pa tudi odločevalce, torej politike in kapital,« je prepričan Krajnc.

Pirnat ob tem spomni na znani Žižkov citat iz časa gibanja Zavzemimo, da si vsi lahko predstavljamo konec sveta, »a predstavljati si majhne spremembe v kapitalizmu, na trgu, to pa je za nas nemogoče«. Pa vendar – na Krajnčevih podobah je ujet ravno tak trenutek – trenutek majhnih sprememb. Trenutek, ko je kapitalizem vsaj začasno obstal. Trenutek, ki bi lahko pomenil tudi začetek korenitih družbenih sprememb.

Pandemija bi vse te procese lahko pospešila. S tem bi nas lahko opolnomočila tudi za neki drugi boj, ki bi ga ta trenutek že morali biti. To je boj s podnebnimi spremembami. »V naslednjih kratkih desetletjih bomo morali svetovno proizvodnjo prilagoditi tej novi resničnosti. Zato se moramo nenehno spraševati, ali so izdelki in storitve, po katerih segamo, trajnostni ali pa bi takšni lahko postali,« opozarja Krajnc. In dodaja: »Če bomo trenutek izkoristili in stopili na to pot, upanje obstaja. Če ne, upanja ni.«

Fotografska razstava:
Borut Krajnc: Prehajanje
Kje: Galerija Vžigalica, Ljubljana
Kdaj: do 28. marca 2021