Malcolm & Marie

Režiser in publika.

Malcolm (John David Washington) in Marie (Zendaya), mož in žena, tipična holivudska liberalca, se ponoči vrneta domov v elegantno, razkošno, stekleno, modernistično holivudsko vilo. On je filmski režiser, ona je nekdanja igralka in nekdanja narkomanka. Vrnila sta se s premiere njegovega filma o nekdanji narkomanki, toda na premieri se je za pomoč in navdih zahvalil vsem – razen njej. Ko stopita v vilo, je poln samega sebe, kar prekipeva od samozavesti in narcizma, samozaverovanosti in slave – to je njegova noč! Ona pa gre najprej na stranišče – to je njena kritika njegovega filma. In njunega odnosa. Nje ni začaral. Sam kritike slabo prenaša, še posebej kritike »belskih kritikov«, ker da v vsakem filmu, ki ga je režiral črnec, vidijo film o rasizmu (in ker njegove filme stalno primerjajo s filmi Spikea Leeja). Malcolm sicer s tem namiguje, da za osrednje medije piše premalo temnopoltih kritikov, da so torej belski filmski kritiki privilegirani (tako kot belski režiserji, belski igralci ipd.), toda ob tem spregleda svojo lastno privilegiranost – filme režira zato, ker je moški.

Tudi tega je režiral zato, ker je moški, pa četudi je to njena – Mariejina – zgodba. In v tem je problem: Malcolm si lahko njun odnos predstavlja le tako: da on režira. Da on dominira. Marie ohranja v podrejenem položaju (ženska je lahko le navdih, muza, objekt ipd.), navsezadnje, pomagal ji je, da je ozdravela, da se je pobrala, da se je znebila odvisnosti – in tega pokroviteljskega odnosa, tega prepričanja, da jo je rešil (da jo osmišlja, da je odvisna od njega, da je njen kreator, da je boljši pripovedovalec njene zgodbe od nje ipd.), se ne more znebiti. Ko je njeno zgodbo ekraniziral, si jo je »kulturno« prisvojil – odkril jo je, a jo obenem skril. Vključil jo je, a jo obenem zatrl in deprivilegiral. Marie se sicer zdi, da bi morala v tem filmu igrati ona, toda ironija je v tem, da v njunem odnosu sploh ni igralka, ampak le publika, le gledalka – tam je zato, da slavi, spremlja, vzpodbuja Malcolma, toksičnega moškega, ki je očitno posnel toksičen film. Malcolm, ki skriva, da svoje zgodbe nima, je intenziven, nenehno napada in grize, vse intelektualizira – ja, vse dela, da ne bi izgubil publike. Marie, ki lahko v svoji zgodbi igra le, ko sta sama, pa vidi skozenj. In dovolj dobro ga pozna, da je lahko ves čas osebna in že kar metafilmsko besna. Ko izbruhneta in zakričita, oživita, a celo njune tišine so konfrontacije. 

Če bi bila situacija ravno nasprotna, če bi torej tisti film režirala ona, ne pa on (ki pripravlja biografijo politične aktivistke in marksistke Angele Davis), bi bil ta film, ki ga sicer ne vidimo, povsem drugačen, a povsem drugačen bi bil tudi črno-beli film Malcolm & Marie, ki ga gledamo. (Netflix)