Mateja Ratej: Svastika na pokopališkem zidu

Knjiga odpira tabu: ne samo med Nemci na Štajerskem, hitlerizem je bil že pred drugo vojno razširjen tudi med Slovenci.

Avtorica je našla prikladno metodo, kako preiskati ta fenomen. Ne v spominih pričevalcev na starše ne v literaturi, ampak v sodnih spisih, ki so obravnavali obtožene zaradi hitlerjanske propagande in pozivov k nemški aneksiji.

Nekdo je v gostilni vpil: Heil Hitler!, drugi je izobesil nemško zastavo na cerkvenem turnu, tretji je prepeval: Čaščena si Marija, ko pride zadnja ura, le Hitler prid’ po nas, četrti je vzklikal: Živel Hitler, živela Nemčija, dol Jugoslavija!, peti je risal kljukaste križe po stenah … Če se je slovenskih navdušencev samo v sodnih spisih nabralo za četo, si je misliti, koliko je bilo vseh!

Toda če gledamo poklice »hitlerjancev«, najdemo peke, ključavničarje, zidarje, mizarje, kovače, čevljarje, tepiharje, torej sloj rokodelcev. Kdaj so zadeve opustili celo sodniki, ko so obravnavali hitlerizem možaka, ki je govoril, da bo Hitler v enem tednu zavzel Slovenijo, čeprav je bil sam Maistrov borec!? Indikativen je kontekst: ko so kmeta v domačem kraju legitimirali srbski vojaki, jim je na šikaniranje zabrusil: »Preklete svinje, prišel bo Hitler in vam že pokazal!« Ali pa zidar, ki ga je maltretiral nadzornik in mu je zato v besu zapretil: »Ko bo prišel Hitler, boš ti dobil kramp in lopato, mi bomo pa gospodarji!« Avtoričina teza, da so to hitlerizmi, je zato vprašljiva, primeri bolj kažejo v smer, da sintagme – ko bo prišel Hitler et simile – ne izražajo pripadnosti tipu nacizma, ki je potem pustošil po Evropi, ampak so izraz osebnega, socialnega ali nacionalnega revolta, ki je črpal iz spominov na prosperitetno državo Avstro-Ogrsko, jasno v naivni veri, da je Hitler njen dedič.