King Gizzard & The Lizard Wizard: L. W.

+ + + + +

To, da le nekaj mesecev po recenziji plošče K. G. beseda teče o še eni plošči avstralskih mojstrov psihedeličnega rocka, pravzaprav ni nič nenavadnega. Gre za enega najproduktivnejših bendov na obličju zemlje: v dobrih desetih letih delovanja je izdal že sedemnajst albumov; v svojem najplodnejšem diskografskem letu (2017) jih je izdal kar pet. Toda čeprav se je pri predhodniku albuma, ki je na tapeti danes, zdelo, da članom zasedbe počasi zmanjkuje ustvarjalnega goriva, je njegova naslednica – plošča L. W. – glasen dokaz, da so se pravzaprav šele dobro ogreli.

L. W. je druga plošča, ki so jo člani zasedbe na daljavo posneli v lockdownu, in tretja v seriji, v kateri eksperimentirajo z mikrotonalno uglasitvijo inštrumentov. Gizzardi so znani po konceptualnih zasnovah plošč, s katerimi nekoliko ukrotijo svoje drzne in sila eklektične zamisli. Raziskovanja mikrotonalnosti so se uspešno lotili že leta 2017 na plošči Flying Microtonal Banana; nekatera glasbila (električno kitaro, baskitaro, klaviature in orglice) so predelali oziroma nadgradili z dodatnimi prečkami ali tipkami, ki omogočajo širši tonski razpon. To pomeni, da lahko zaigrajo mikrotone – frontman zasedbe Stu Mackenzie jim pravi »skrivni toni« – med toni in poltoni, ki smo jih drugače vajeni poslušati v zahodnjaški glasbi.

To sicer ni radikalno preobrazilo Gizzardove zvočne podobe, saj eksperimenti z mikrotonalnostjo v njegovo glasbo pronicajo precej pretanjeno in jih verjetno zaznajo predvsem tisti glasbeni sladokusci, ki obvladajo glasbeno teorijo. Je pa raba predelanih inštrumentov (in tudi vzhodnjaških glasbil, kot je turška baglama) deloma pripomogla k očitnejši dodani razsežnosti njihove glasbe – k eksotičnosti. Avstralski sekstet se je pri eksperimentih z mikrotonalnostjo začel očitno spogledovati z vzhodnjaškimi glasbenimi tradicijami, predvsem glasbo Bližnjega vzhoda, ki močno zaznamuje tudi njegovo novo ploščo L. W., a tokrat k sreči brez koketiranja s turškim discom, ki je bil eden od najočitnejših spodrsljajev sestrske plošče.

Bend sicer slovi po vztrajnem širjenju žanrskih obzorij, na plošči L. W. – tako kot na njenem predhodniku K. G. – pa skuša povzeti rdečo nit svojega dosedanjega opusa, ki je nekje na presečišču med psihedeličnim rockom, stoner rockom, punkom, garažnim rockom in heavy metalom sedemdesetih let; vpliv slednjega je najočitnejši, ko v Gizzardovi glasbi zaznamo vzporednice z zapuščino heavy metal očakov Black Sabbath. Gizzard žanrske okvire ruši v mojstrski maniri, znotraj posamičnih skladb; te so od začetka do konca plošče izrazito večplastne in eklektične, a kljub vsej kompleksnosti zvenijo precej dostopno.