Oživili Dnevnik Ane Frank

Družabna omrežja so nepredvidljivo okolje, v katerem utegnejo novice občasno zakrožiti tudi z nekajmesečno ali nekajletno zamudo. Tako se zadnje dni veliko govori o tem, da Dnevnik Ane Frank ni več vključen v učni načrt za slovenščino. V resnici se je dnevnik s seznama obveznih besedil med le predlagana premaknil že konec devetdesetih let, seznam predlaganih besedil pa je bil umaknjen iz posodobljenega učnega načrta leta 2018, češ da je bolje, da imajo učitelji pri izbiri literature večjo avtonomijo.

A Tjaša Zorc Rupnik, strastna bralka in ljubiteljica knjige Ane Frank, priznava, da je to nekako spregledala. Zato se je zdaj, dve leti pozneje, odločila za pobudo Živa knjiga – posamezniki, pomembni na različnih področjih, naj bi prebirali odlomke iz knjige in jo tako spet poskušali približati tudi mlajšim bralcem. Sočasno je na Facebooku ustanovila skupino Dnevnik Ane Frank. Ko je novica, da knjiga ni več del kurikula, završala v javnosti, je skupina začela pridobivati člane – v enem tednu jih je pridobila skoraj tisoč, pa tudi število javnih osebnosti, ki so želele prispevati k Živi knjigi, je naglo raslo. Bralcev se je nazadnje nabralo 73, med njimi so politiki, denimo Dejan Židan, Matjaž Nemec, nekdanji predsednik vlade Marjan Šarec in Violeta Tomič, ki je pred nekaj dnevi v državnem zboru poslansko vprašanje, zakaj knjiga ni več del učnega načrta, naslovila tudi na šolsko ministrico Simono Kustec, pisatelji, kot so Primož Suhodolčan, Lenart Zajc in Miha Mazzini, slikar Arjan Pregl, literarna zgodovinarka Milena Mileva Blažić in številni drugi. Dnevnik Ane Frank lahko v njihovi interpretaciji na spletu poslušate od prvega marca, to je bil tudi dan, ko je Tjaša Zorc Rupnik vse člane skupine pozvala, naj si v knjižnicah simbolno izposodijo Anin dnevnik.

»Projekt Živa knjiga nima političnega ali ideološkega predznaka, čeprav mu ga nekateri poskušajo pripisati,« poudarja. »Za neustrezne programe branja v šolah so odgovorne različne vlade. Šolski sistem gre v napačno smer, dogajajo se drastične spremembe v negativno smer, bojim se samo, da se bodo otroci na koncu slovenščine učili iz knjig v McDonaldsovem happy mealu,« še pravi. Zaradi zanimanja za ta projekt načrtuje, da bo takšnih branj, živih knjig, več – še več je namreč tudi pomembnih knjig, ki zaradi umika s seznama priporočenih besedil niso več del kurikula. »Naslednja bo najverjetneje Pod svobodnim soncem, sledijo pa še druga dela, ki jih mora po mojem mnenju prebrati in doživeti vsak otrok. Zdi se mi, da je otroštvo brez takšnih del zelo osiromašeno.«

Ena od članic skupine Dnevnik Ane Frank – a ne tudi bralka Žive knjige – je ilustratorka Polona Lovšin, ki se je Ani Frank poklonila z avtorsko ilustracijo. »Anino razmišljanje je bilo neznansko polno, v bogatem jeziku, piše pa o prvih občutjih zaljubljenosti in o strahu pred smrtjo, izgubo in vojno. Kar je doživljala, bi moralo biti že davno izkoreninjeno, a žal taborišča in vojne še vedno obstajajo,« pravi. In še: »Danes je toliko blogerk in blogerjev, ki govorijo o sebi, pa vendar Ana ostaja izjema.«