Čudno mirni

Janko Lorenci

12. 3. 2021  |  Mladina 10  |  Kolumna

Živimo v najbolj morastem mandatu doslej. Vlada katastrofalno uravnava epidemijo, pelje nas v socialno surovo družbo in v isti sapi duši demokracijo. S tem spravlja v slabši položaj tako rekoč vse sloje, poklice, generacije, kar počne arogantno in žaljivo.

Glede na vse našteto so družbeni odzivi dokaj medli. Aktivnega odpora je malo, veliko je otrplosti in otopelosti, na primer v čudni ravnodušnosti glede tega, da je virus tudi po krivdi oblasti pobil kar 4000 ljudi. Ali v mlačnosti šolnikov do kaznovanja dijakov, ki so se hoteli zgolj vrniti v šole. Ali v sprijaznjenju s policijsko uro, tem nadutim razkazovanjem oblastne premoči.

Saj je tudi nemirno – petkovi shodi, jezne manifestacije kulturnikov, taksistov, dijakov, gostincev, akademskih grupacij … Toda protesti so razdrobljeni, nepovezani in tudi zato v glavnem brez učinka. Oblast maršira naprej.

Na ohromelost vpliva marsikaj. Najbolj epidemija in z njo povezane omejitve, deloma upravičene, deloma vsiljene zaradi stranskih namenov oblasti. Ulične demonstracije ovira že strah mnogih pred okužbo, še bolj pa oblast, ki je proteste v klasični diktatorski maniri prepovedala in jih duši s kombinacijo fizičnega in finančnega ustrahovanja – z robokopskimi nastopi policije in noro visokimi globami. Vsakemu javnemu izrazu nezadovoljstva sledijo osebne diskreditacije, kamor seže oblastna roka, pa tudi kadrovske zamenjave. Izjemno pomemben dejavnik ohromelosti je razbitost družbe, posledica tradicionalnih delitev ter neoliberalizma. Svoje prispeva informativna, normativna in vsakršna zmeda, ki jo zavestno širita oblast in njen propagandni stroj, deloma pa tudi mediji, saj strašljivega poteka epidemije praviloma ne povezujejo z ravnanjem oblasti, radi objavljajo le vladno statistiko o bolezni. Prav tako ni povezovalnega člena, ki bi prepričljivo izrazil, povezal in dal glas pisani mavrici nezadovoljstva in protestov – v to poglavje žal spada tudi politična opozicija.

Tako stanje se z epidemijo vred vleče že vse leto. Nastala je nova normalnost, ki se ji je težko izviti, a je vendarle taka, da si je ob surovosti oblasti in materialni ter psihološki prizadetosti mnogih težko razložiti prevladujočo pasivnost. Saj tudi Nemce, Švede, Italijane stiska epidemija, a po malem protestirajo, čeprav nimajo niti približno toliko virusnih smrti in tako bolne oblasti. Naši obrambni odzivi bi morali biti močnejši.

Počasi se položaj vendarle spreminja. O pravi naravi SDS in Janše se ni še nikoli govorilo tako odkrito, tožilci se niso še nikoli pritožili Bruslju, tam pa je Janša že na slabem glasu kot Orbanov epigon. Drobci spoznanja, v kakšno blato nas pelje oblast, se zlagoma sestavljajo v celoto, tičijo v mnogih glavah in čakajo na trenutek, da bo nakopičeno nezadovoljstvo izbruhnilo.

Razmere za to nastajajo. Epidemija se počasi umika, zaradi cepljenja in prekuženosti najhuje prizadetih je bistveno manj covidnih smrti, s tem pa kopni tudi strah pred virusom, Janševimi pomočniki pri vzdrževanju izrednega stanja in dušenjem nezadovoljstva. Slednje se bo samo povečevalo, pri tem lahko Janši razdeljevanje darilc s pomočjo koronskega denarja pomaga le malo. Brez učinka ne more ostati niti rastoča problematičnost janšizma v EU, ostali pa bodo tudi spomini na številne smrti; vsakdo je posredno poznal koga, ki je umrl po nepotrebnem, in to ne izpuhti kar tako.

Tudi topleje bo in z vrnitvijo življenja na prosto bo duh svobodnejši. Toda Janševo politično truplo ne bo priplavalo navzdol po reki samo od sebe, potrebno bo delovanje mnogih, širok odpor.

Domnevamo lahko, da bodo petkovi in drugi protesti znova bolj množični. Policijska ura bo prej ali slej ukinjena, sodstvo pa mora poskrbeti, da bo prepoved protestov razglašena za nezakonito.

A zgolj polne ulice protestnikov tokrat ne bodo zvrnile Janše, kot so ga svojčas vstaje – za to se morajo zavzemati različne sfere. Janševa moč je, kot rečeno, tudi razbitost družbe. Kaj je torej bolj normalno, kot da različne ustanove in združenja sodelujejo, se tiho in glasno dogovarjajo o odporu, se glasno solidarizirajo z napadenimi in ogroženimi institucijami, skupinami in posamezniki. Spontanost uličnih protestov in organiziran odpor na ravni institucij in različnih skupin sta par, se dopolnjujeta, podpirata in ščitita. V ta sklop spada tudi ravnanje opozicije. Če ne bo sodelovala, dobila nove vsebine in morda oblike (predvolilna koalicija, vlada v senci), jo bo izbrisal ali marginaliziral nastanek nove stranke. Pobude zanjo se kar vrstijo.

V odločilnem času do volitev je pomembno dvoje: da se, prvič, čim bolj zmanjša škoda, ki jo povzroča Janša, in drugič, da se ohrani družbeno vzdušje, ki mu bo preprečilo še en mandat. Dobiti ga ne sme, saj bo sicer dokončno uničil tako demokracijo kot socialno državo.

O prvi grožnji se govori veliko, o drugi bistveno premalo, čeprav je enako nevarna in še težje popravljiva. Opozicija in mediji bi morali odločno in s primeri govoriti zlasti o tem. Denimo o javnem zdravstvu, enem od stebrov socialne države. Janšev režim ga spodjeda v prid zasebnikov in bi v naslednjem mandatu ta proces dokončal. Tako »amerikanizacijo« Slovenije bi boleče čutili vsi razen privilegirane peščice, tudi srednji razred, vse od novinarjev prek sodnikov in uradništva do malih podjetnikov in večine zdravnikov. Ta mandat skratka pelje v družbo, v kateri bi dobro živelo kakih 10.000 ljudi, ogromna večina pa slabo, brez perspektive in brez svobode.

To je bistvo janšizma: parazit je, ki počasi ugonablja gostitelja. Ko bi odpravil demokracijo, bi začeli v drugi republiki hitro rasti oligarhi. Na račun vseh, tudi vas, dragi Janševi volivci.