Igiaba Scego: Adua

+ + + +

Z obrobja imperija v središče

Adua je mesto, v katerem so se ob koncu 19. stoletja etiopski vojaki uspešno uprli italijanski kolonizaciji in ohranili regijo nepodjarmljeno vse do sredine tridesetih let, ko je bil naslednji laški pohod na robove imaginarnega večnega imperija bolj brezobziren in tehnično podprt, tudi z bojnimi plini in aviacijo. Kot spomin na upor in vojaško zmago dobi ime Adua somalsko dekle, ki ga sanje o filmu, s katerim je očarana od prvega ogleda, po zavitih poteh pripeljejo v Italijo, središče mehkoerotičnega filma v sedemdesetih letih. Tako dobimo vpogled tudi v zakulisje filmske industrije s poudarkom na stranskih spolnih storitvah kot obveznim polzilom na poti k filmski slavi – opoteči slavi, saj Aduinih filmov oče in kasneje mož ne moreta gledati brez obsojanja in nelagodja ob permanentnem, a slabo utemeljenem razgaljanju.

Igiaba Scego (rojena leta 1974) je italijanska pripovednica somalskih korenin, ki se tudi teoretično ukvarja z odnosom do temnopoltih pa z razmerjem med kolonializmom, filmom in njegovimi sladkimi sanjami, ki nujno trčijo ob trde migrantske banalije. V romanu Adua spremljamo tri priseljenske usode, pripadnike treh generacij: najprej Šepavega, kot po čudežu ozdravelega tolmača in strokovnjaka za lokalne jezike v službi italijanskih oblasti v tridesetih letih. Ta kljub jasnovidnosti in pripadnosti zdravilski kasti, zaslepljen od obljube bogastva, ki naj bi mu omogočilo tudi poroko z izvoljenko, privoli v kolaboracijo, čeprav v metropoli imperija na lastni koži izkusi fašistično poniževanje in šikaniranje v imenu prepričanja o rasni večvrednosti.

Možak je v zagatnem položaju in zato toliko bolj strog in nepopustljiv do hčera in Adua pred njegovim trmoglavljenjem in zmerjanjem pobegne najprej v filmsko iluzijo, potem pa jo z obljubami o slavi in ustvarjalnosti zmamijo v Italijo, tam pa je s svojim seksapilom glavna atrakcija, tudi za razne producente in filmarje širše, in si jo ti dobro nanudijo. Zgodbo pripoveduje z življenjske prelomnice, ko ostane sama, njen mlajši in vzdrževani mož, ki je priplul do Lampeduse in ga je tako rekoč posvojila, se namreč odpravlja nekam na sever celine in ji, čeprav letom primerno neodgovoren, podari kamero. Z njo dobi Adua nazaj film, s katerim je očarana, in možnost, da snema s svojim lastnim glasom, da postane režiserka filma, ki ga živi, in ne le izkoriščana, slečena eksotična deklina.

Igiaba Scego zgodbe izpisuje večplastno, na eni strani je fašistični propagandni aparat v službi širjenja imperija na druge celine, na drugi še vedno začarani svet domačinov, v katerem so vse stvari znamenja in napovedi prihajajočega, vendar se za grozljive podobe iz prihodnosti ne zmenijo, ker jih zaslepi obljuba bogastva. Tretja plast je občutek izkoreninjenosti, ki napada v velemestih izgubljene in o sreči sanjajoče migrante. Adua je trpek roman, seveda, ki se spogleduje z magičnim realizmom in se pri tem opira na zgodovino, predvsem na fašistični imaginarij, kakor se kaže skozi popularno kulturo, zlasti filmsko in pevsko zvezdniško.