Adrian Younge: The American Negro

+ + +

Konceptualni albumi, ki so tako ali drugače zavestno povezani s črnsko izkušnjo v ZDA (ali v kakšnem drugem centru imperializma), niso nišni fenomeni. Kanonizirana izhodiščna točka je album What’s Going On Marvina Gaya, čeprav ne gre prezreti zasedbe The Last Poet še kakšno leto prej. Ali kupa jazzistov še pred tem. V (pol)sodobnosti pa ne moremo mimo stvaritev neštetih raperskih izvajalcev; njihove plošče niso vedno eksplicitno »konceptualne«, a svojo moč in smisel izražajo kot celote, poslušamo in mislimo jih v kosu. V misli pridejo prvi albumi zasedbe Public Enemy, danes trojec .clipping, v pop miljeju pa Kendrick Lamar.

Multiinstrumentalist in čislani producent žlahtnega soula Adrian Younge se je tovrstnega projekta ob letošnjem Mesecu črnske zgodovine lotil velikopotezno. S serijo podcastov, kratkim filmom in pompoznim, orkestralnim, zvočno nasičenim albumom kot zgodovinsko kritiko sistemskega in sistematičnega rasizma v ZDA. Ta ogromni zalogaj je kombiniranje klasičnega soula in jasno (dobesedno s piskom) všpikanih intervencij ali vložkov suhega, nepodloženega spoken worda, na katerem Younge igra večino (več kot dvajset!) inštrumentov in vodi orkester. Za album je napisal tudi vse tekste in jih celo sam prebral. The American Negro prihaja v času, ko umor Georgea Floyda še zdaleč ni dobil (pravičnega) epiloga, in v času, ko je delež črnske populacije v ZDA v zaporih trikrat večji od njenega splošnega deleža.

Youngov prispevek k branju afroameriške kritike v melodijah pogosto zavije v smer klasičnega soul jazza začetka 70. let, soula, ki ga najbolje pooseblja produkcija bratov Mizell, ko sta sodelovala z izvajalci kot Donald Byrd in mladi Michael Jackson. V izrazu in sporočilu pa je album The American Negro precej šolski. Je pogosto romantiziranje, je rigidni poskus v nekakšni baldwinovski aktivistični poeziji, je »name dropping«, metanje velikih imen in besednih zvez brez nekega svežega obrata. »Zgodovina je orožje!!, Glasba je črnska kritika!, Vsak človek si deli isto afriško mamo ..., Abrahamu Lincolnu je bilo vseeno za črnce!« in podobne parole so preprosto preveč enostavne in že prevečkrat slišane. Princip »posnetek-izjava-posnetek« ... se vali okorno in tok prej ovira, kot da bi mu dajal zagon.

Prav v najbolj lucidnem citatu plošče se skriva tudi njena največja pomanjkljivost. »Moralo bi biti jasno, da je kakršnokoli raziskovanje črne muzike hkrati tudi raziskovanje odnosa med črno in belo Ameriko.« To je jasno, a Younge se naloge loti povsem enodimenzionalno, s skupkom že osvojenih citatov. Umetnost umetnosti je, da je v svoji srži referenčna, metaforična, satirična, večpomenska ali interpretativna ... Ko postane enoznačna in dobesedna, ni več zares umetnost – še huje: hitro izpade moralistična in pridigarska.