»Janković je hotel, da so begunci zunaj obvoznice«

»Neutrudna borka za svet brez meja, rasizma in zapiranja ljudi.« To so besede, s katerimi Društvo za promocijo žensk – Mesto žensk opisuje Zano Fabjan Blažič, eno izmed letošnjih prejemnic nagrade WoW, namenjene spregledanemu delu, zgodbam in pogumu posameznic in kolektivov, ki se borijo za boljši svet. Je aktivistka, etnologinja in kulturna antropologinja, ki je bila od leta 2015 dejavno vpeta v rogovsko skupnost v Ljubljani, kjer je čas posvečala predvsem delu z begunci in begunkami, tako da jim je zagotavljala pravno, čustveno, politično in drugačno podporo, ki je bila nujna za njihovo preživetje. Bila je tam, ko je država odpovedala, delo pa nadaljuje še danes, čeprav so bili prostori nekdanje tovarne Rog, v katerih je delovala begunska skupnost, nedavno zravnani z zemljo.

Pisalo se je leto 2015 in prihod beguncev na slovensko mejo je vlada opisovala z izrazom, da prihaja begunski val. Država je želela preprečiti humanitarno krizo in takratni premier Miro Cerar je zapisal, da bomo na mejo postavili »tehnične ovire«. Kako se spominjate tistega leta? 

Kot zanimivega političnega leta? Hkrati sta bila aktualna zgodba boja Grčije s trojko in begunsko gibanje in zdelo se je, da lahko upamo na možnosti družbenih sprememb, ki bodo to zatohlo trdnjavo Evropo spremenile na bolje. Žalostno je, da je slovenska politika pri obeh vprašanjih izbrala reakcionarno stran, tako da se stvari niso, ne pri nas ne drugje, razvile, kakor bi si morda želeli. A vseeno se mi zdi pomembno, da se je v tem času vendarle uspelo oblikovati vseevropskemu protirasističnemu gibanju, ki je delovalo pod geslom »Refugees Welcome« (Begunci, dobrodošli). Tako je nastala tudi

Protirasistična fronta, ki se je formirala v Rogu in del katere sem bila sama. 

Ampak zakaj potreba po takem organiziranju? Saj načeloma imamo organizacije in državne mehanizme, ki bi morali biti na prihod beguncev pripravljeni.

Aktivistične organizacije v okviru Protirasistične fronte smo se zavedale, da bodo begunci na neki točki prišli tudi na našo mejo, sploh ko se je septembra dokončno zaprl madžarski koridor, s čimer so bili begunci primorani izbrati pot prek Slovenije. Na vse to smo državo opozarjali – a kljub vsem opozorilom jih je vseeno pričakala povsem nepripravljena. Takrat je padla odločitev, da moramo oditi na mejo, kjer smo ugotovili, da za ljudi nikakor ni bilo poskrbljeno, zato smo takoj organizirali zbiranje in distribucijo materialne pomoči, se pravi oblek in hrane. Naše delo na meji se je končalo, ko je Slovenija končno vzpostavila neki sistem, po katerem so ljudje lahko prehajali skozi državo. Takrat so delo z begunci na meji prevzele večje nevladne organizacije, aktivisti pa smo postali nezaželeni dejavnik, saj naj bi bili begunce obravnavali preveč kot sebi enake. Očitalo se nam je, da zaradi nas nastajajo nemiri.

Občina tukaj ni naredila praktično nič, država pa po svoje ima neke integracijske programe, a ti delujejo precej hinavsko.

Kako ste navezali prvi stik z begunci? 

Vse skupaj se je pravzaprav začelo tako, da smo skoraj po naključju spoznali enega izmed beguncev in ta je predlagal, da bi skupaj s prosilci za mednarodno zaščito v okolici azilnega doma izpeljali čistilno akcijo. Takrat smo šli tja in povabili prosilce, naj se nam pridružijo. Tako smo se z nekaterimi seznanili in jih povabili na večerjo v prostore Socialnega centra v Rogu, kjer se je sčasoma vzpostavila prva dejanska infrastruktura, ki je takrat v azilnem domu ali kjerkoli drugje niso zagotavljali. Omogočili smo jim dostop do interneta, tečaje angleščine in slovenščine ter možnost druženja in povezovanja z lokalnim prebivalstvom. To je bila ključna razlika v primerjavi s tem, kar je od beguncev želel azilni dom. Tam so bili prisiljeni ostati pasivni prejemniki humanitarne pomoči, zaprti za štirimi stenami, ki naj ne bi hodili ven in naj ne bi spoznavali okolja, v katero so prišli. V ozadju je bila očitno zamisel, da bi begunci, ki jim ne bi odobrili statusa, tako lažje prebegnili naprej, saj se tukaj ne bi na nič navezali. Mi smo si želeli ravno nasprotno. Hoteli smo, da se vpnejo v družbeno in politično okolje, v katerem se lahko tudi dejavno borijo za svoje pravice. Zaradi tega se mi zdi, da smo obstoječim strukturam šli tako v nos.

Takrat je bilo splošno zanimanje za begunsko skupnost v javnosti precej večje, kot je danes. Vem, da je v Rogu potekalo recimo druženje, dogodke ste poimenovali Cafe International. 

Tako je. To so bile čajanke, kjer smo pili čaj in kavo ter igrali družabne igre. Čajanke so bile odprte za vse. Begunci so prihajali, ker je šlo navsezadnje za edino aktivnost, ki so jo imeli takrat sploh na voljo in pri kateri so lahko spoznavali lokalno skupnost, hkrati pa smo apelirali predvsem na Ljubljančane in Ljubljančanke, naj se z begunci seznanijo tudi v živo. Udeležba je bila po navadi dobra in vem, da se je tam spletla marsikatera vez, ki obstaja še danes. Rog je bil edini prostor, kjer so begunci z lokalnim okoljem lahko navezali pristne stike.

Na neki točki ste večino dejavnosti vseeno prestavili v nove prostore. Sprva jih je večina potekala v stavbi Socialnega centra, a se je kmalu zatem oblikoval nov prostor – poimenovali ste ga Ambasada Rog. 

Selitev v nov prostor je izhajala iz želje, da bi begunci dejansko imeli čisto svoj prostor – šlo je za nekakšno težnjo k še večji samoorganizaciji. To je bil seveda svojevrsten izziv, ampak uspelo nam je vzpostaviti okolje, ki smo ga lahko soupravljali. Ne bom rekla, da so ga v celoti upravljali izključno begunci, a zagotovo je bil namenjen predvsem njihovim potrebam. Skupnost, ki se je tam oblikovala, se je sprva zgradila okoli vsakodnevnih brezplačnih kosil. Neprekinjeno smo jih pripravljali kar štiri leta. Potem so bile tukaj še petkove zabave, kjer je vsak petek drug begunec vrtel glasbo, potekale so tudi delavnice, kjer smo se učili vrteti glasbo. Skupaj smo praznovali vsak odobren status, pa tudi skupne in osebne zmage vseh, ki so bili v to skupnost vpeti. Prirejali smo izlete po Sloveniji, skupna izobraževanja, kulturne prireditve in razstave begunskih slikarjev, ki so imeli v Ambasadi svoje ateljeje, udeleževali smo se tudi športnih turnirjev – imeli smo svojo nogometno ekipo. Tega seznama v resnici ni nikoli konec.

Zdi se, da ste pri vključevanju beguncev v lokalno skupnost prevzeli precejšnjo vlogo. Kje pa sta v tej sliki ljubljanska občina in država? 

Občina tukaj ni naredila tako rekoč nič, država pa po svoje ima neke integracijske programe, a ti delujejo precej hinavsko. Begunci se po njih nikoli ne morejo zares vključiti v družbo, to je razvidno tudi iz najnovejšega programa, ki ga je poleti predstavila Katarina Štrukelj, direktorica urada za oskrbo in integracijo migrantov. Ta bo ocenjeval stopnjo integracije, in če se po nekih merilih beguncu ne bo uspelo dovolj integrirati, bo kaznovan z izgubo nekaterih pravic.

Sliši se zelo nasilno.

To je zagotovo represiven sistem, ki z ničimer ne spodbuja prave integracije – ta se zgodi, ko so človeku sploh dane možnosti za samostojno in dostojno življenje. A hkrati begunci pri nas še vedno težko pridejo do nastanitve ali službe in si zaradi veljavne ureditve ne morejo zagotoviti niti osnovnih možnosti za preživetje. Obenem se uvaja sistem, ki te sili v doseganje nemogočega, in če tega ne boš dosegel, se bo zmanjšala tvoja, tako so to sami opisali, »košarica pravic«. Državna politika se tukaj izrisuje na način: »Ni človeka, ni problema.« Trudi se birokratsko čim bolj omejiti vključitev beguncev v družbo, da bi se ti preprosto raje odločili iti drugam.

Kako pa je drugje? Obstajajo v tujini kakšne dobre prakse, ki so vpete v državne mehanizme in bi jih lahko prevzeli tudi sami? 

Pozitivne prakse v tujini najde mo že recimo v Trstu. V Italiji imajo občine resda večjo avtonomijo, kot jo imajo pri nas – pri nas vprašanje migracij pač v celoti spada v pristojnost države. A zakaj ne bi imela Ljubljana recimo napredne stanovanjske politike za begunce, kot jo imajo v Trstu? Mestna občina bi se lahko odločila dati svoje prostore v najem državi, ti pa bi bili nato namenjeni beguncem. Na Portugalskem in v Italiji so med epidemijo sprejeli tudi amnestijo. To pomeni, da so ljudem brez dovoljenja za bivanje to podelili. S tem jim je najranljivejšim skupinam v tem težkem obdobju uspelo zagotoviti dostop do zdravstva in dela. Tudi sami si že nekaj časa prizadevamo, da bi nekaj podobnega uvedli pri nas. Zakaj ljudem, ki tukaj res živijo, ne bi dali dovoljenja za bivanje in delo? Pri nas kvečjemu deluje, kot da gremo v drugo smer – poskušamo »izboljšati« postopke deportacije. Namesto da bi se ukvarjali s formaliziranjem statusa oseb, ki tu bivajo, samo izpopolnjujejo deportacijski stroj, ki se jih poskuša znebiti, čeprav so tukaj že več let.

Marsikomu je drugje uspelo dobiti azil, čeprav mu ga pri nas niso odobrili. Pri tem je pogosto prisoten neki grenak priokus, saj so bili tukaj več let in so si želeli tukaj tudi ostati.

Kaj pa tisti, ki pot vseeno nadaljujejo, ker jim pri nas niso odobrili prošnje za azil? 

Marsikomu je drugje uspelo dobiti azil, čeprav mu ga pri nas niso odobrili. Pri tem je pogosto prisoten neki grenak priokus, saj so bili tukaj več let in so si želeli tukaj tudi ostati. Ustvarili so si krog ljudi in nov dom, nato pa so bili zavrnjeni in so morali državo zapustiti. Veliko jih reče, da bi ostali tukaj, če bi le lahko.

Ampak zakaj nekdo v Španiji dobi azil, pri nas pa ne? 

Ker igramo vlogo nekakšnih podizvajalcev Evropske unije pri nadzoru schengenske meje. Prav tako zato, ker smo v tem pogledu periferna država, saj sami ponujamo poceni delovno silo – zato se pri nas ne izboljšujejo možnosti za dostojno bivanje in delo, ampak se te možnosti spodkopavajo celo za državljane same. To narekuje kapital. Nič od tega ne gre pripisati samo neki balkanski ali slovenski specifiki – to je preprosto naša vloga v tej kapitalistični Evropi. Težko rečem, da je to v celoti naša krivda ali da smo zaradi tega kaj večji rasisti. Takšen je položaj, ki ga imamo.

Pa vseeno – smo kaj večji rasisti pod to vlado? 

Ključni premik, ki se je zgodil v tem letu, se je zgodil poleti, ko je center za tujce v Postojni za dvakratnik prenapolnil svoje zmogljivosti. Vanj so začeli zapirati tudi prosilce za azil, kar je popolnoma protipravno – če kdo zaprosi za azil, mora iti v azilni dom, ne pa v deportacijski center. S tem se je že vnaprej pokazala namera, da se bomo teh ljudi tako ali tako kmalu hoteli znebiti in da jih bomo deportirali nazaj na Hrvaško. Sprejemata pa se tudi nova zakona o tujcih in o mednarodni zaščiti, ki sta še slabša od veljavnih dveh. Življenje tujcev v Sloveniji bo po sprejetju teh zakonov postalo tako rekoč nemogoče – od tega, da se močno zaostrijo pogoji za združevanje z družino in še bolj omejijo pravice migrantskih delavcev, do tega, da se v splošnem zaostrijo pogoji za pridobitev mednarodne zaščite. Zločinsko verižno vračanje beguncev nazaj po balkanski poti se praktično legalizira. Olajša se zapiranje v center za tujce, odvzamejo se vse mogoče varovalke, po katerih ljudem ne bi bilo treba oditi v Postojno, samopoškodovanje in duševne stiske ljudi pa se obravnavajo kot hujši prekrški. To je nekaj, kar bo pod to vlado sprejeto in zagotovo pomeni velik korak nazaj.

Velik korak nazaj pa je pred slabima dvema mesecema naredila tudi ljubljanska občina. Verjetno je kar nekaj simbolike v tem, da sta bili med prvimi uničenimi stavbami ravno tisti, kjer je delovala begunska skupnost? 

Čisto prva stavba, ki so jo porušili, je bil Socialni center. To je bil simbolično res brutalen prizor. V vseh stavbah so delavci takoj razbili okna in porušili stene, prostore so uničili do te stopnje, da položaja ne bi rešilo niti, če bi inšpekcija ustavila dela. Skozi okna so recimo metali knjige, kar spominja na veliko mračnejše čase. Zdaj imamo še to težavo, da nam še vedno ni uspelo pridobiti nazaj velikega dela odtujenih predmetov. Mi, konkretno, nismo dobili niti denarja iz blagajne, računalnika, profesionalne opreme za catering in slik begunskih slikarjev, ki so bile razstavljene v prostoru.

Ampak kaj to pomeni za Rog in za begunsko skupnost? Prostora ni več, čeprav potreba po njem verjetno ostaja. 

Skupnosti, ki se je gradila toliko let, ne moreš preprosto porušiti z bagrom. Trenutno iščemo nove prostore, kjer bomo lahko nadaljevali svoje dejavnosti. Še vedno ohranjamo stike in se srečujemo na različnih naslovih, ampak to je zgolj kratkoročna rešitev. Želimo delati naprej v isti obliki, kot smo – torej kot politično-aktivistični kolektiv s socialnim centrom, saj se nam to zdi najučinkovitejša oblika delovanja. Največ smo se naučili ravno prek stika z ljudmi. Ta nam je omogočal neposreden vpogled v njihove stiske in težave ter akcije, ki se jih lotevajo, da bi se s temi težavami spopadli. Baza ljudi, s katerimi smo delali, ni bila torej samo neki objekt zagovorništva, ampak je postala politični subjekt, ki je deloval ob naši podpori – tako smo tudi resnično lahko skupaj obravnavali vse probleme.

Pa je župan kdaj ponudil nadomestne prostore za vaše dejavnosti? Občina bi navsezadnje lahko pokazala zanimanje za to.

Ne. Že leta 2016, ko je del rogovske skupnosti sestankoval z županom, naj bi bil ta rekel, da njega begunska skupnost v Rogu ne moti, ampak »naj se z njimi raje dela za obvoznico«. Zaradi tega si danes prizadevam, da bi bili naši novi prostori vsekakor znotraj ljubljanske obvoznice, pa tudi, če samo za meter.

Ob tem, kar pravite, se spomnim besed iz obrazložitve nagrade, ki vam jo je nedavno podelilo Mesto žensk. Ste »neutrudna borka za svet brez meja, rasizma in zapiranja ljudi«. Zakaj to tako neutrudno počnete? 

Ljudje imamo zmeraj na izbiro, ali bomo pasivno sprejemali politiko od zgoraj ali pa bomo postali aktivni politični akterji in se borili za polno, dostojanstveno in emancipirano življenje. Naši predniki so na tem področju že izbojevali veliko pomembnih bojev in meni osebno bi se zdelo nemogoče gledati, kako grejo ti boji z družbenimi spremembami v nič. Tukaj mislim predvsem na delavske in antifašistične boje. Zdi se mi, da svoje delo doživljam kot nekakšno dolžnost, da te boje nadaljujem. Ta nuja se danes izkazuje tudi v vedno bolj zlovešči podobi, ki jo dobiva Slovenija. Ključna bolečina, iz katere se rojeva, je dejstvo, da smo bili nekoč na čelu povezovanja držav v boju proti imperializmu. S tem bojem smo poskušali graditi drugačen in pravičnejši svet, danes pa nam je namenjeno, da smo nekakšni podizvajalci imperialnih politik, tudi pri varovanju schengenske meje. To je nekaj, s čimer se ne morem in se ne želim sprijazniti. In zakaj bi pravzaprav se?