Ana Roš: »Tudi če danes rečem, da sije sonce, se bo vsulo malo morje komentarjev, da sem prasica«

Ana Roš, najboljša kuharica na svetu

Ana Roš, doma iz Starega sela pri Kobaridu, je slavna gastronomska virtuozinja, ki je Slovenijo suvereno postavila na kulinarični zemljevid sveta. Gastronomska avtoriteta The World’s 50 Best Restaurants jo je okronala za najboljšo kuharico leta 2017, njeno restavracijo, Hišo Franko, pa je uvrstila na 38. mesto najboljših restavracij na obličju zemlje. Netflixova epizoda o njenem delu, ki je med najbolj gledanimi v seriji Chef’s Table, jo je tako rekoč čez noč preobrazila v mednarodno kuharsko zvezdnico najvišje ravni, njeno restavracijo pa med najbolj zaželene kulinarične destinacije v Evropi. Hiša Franko je po zaslugi mojstrske kuhinje Ane Roš tudi novopečena dobitnica kar dveh Michelinovih zvezdic, najprestižnejšega priznanja v svetu visoke kuhinje, a to je pravzaprav zgolj kaplja v oceanu uspehov, s katerimi se ponaša.

Je tudi avtorica uspešne kuharske monografije Sonce in dež, knjižnega prvenca, ki je lani izšel pri znameniti ameriški založbi Phaidon. Kljub vsem vesoljnim uspehom in izjemnim veščinam, ki jih je pridobila kot samoukinja, pa ima zadnje leto – tako kot vsi gostinci pri nas – zaradi pandemije koronavirusne bolezni zvezane roke. Prav o frustracijah, povezanih z ustavitvijo javnega življenja ter posledično gostinske dejavnosti in turizma na splošno je spregovorila v intervjuju za Mladino, v katerem je beseda tekla tudi o svobodomiselnosti samoukov, o problemu bega vrhunskega kadra slovenskega gostinstva, o posodobljenih Michelinovih kriterijih, o emancipaciji žensk v svetu visoke kuhinje in še o marsičem.

Z družino ste v času pandemije kar nekaj časa preživeli v Zanzibarju, delali pa ste v Dubaju. Kaj vas je »pregnalo« iz Slovenije? Dejstvo, da ste kot gostinka prikrajšani za delo, vaši otroci pa za normalno socialno življenje? 

Tik pred zdajci sem sprejela kuhanje treh večerij v Dubaju, saj imamo zaradi vladnih ukrepov tako zvezane roke, da nam resnično manjkajo delo, akcija, ročnost, napenjanje možganov, uporaba rok.

Moram reči, da je resnično neverjeten občutek, ko ponovno ustvarjaš po tako dolgem obdobju mirovanja. Ko tako dolgo miruješ, preprosto padeš iz ritma in nimaš več delovne kondicije, zato moram reči, da sem si bila izredno hvaležna. Otroci so se mi pridružili, ker je povsem vseeno, ali se na spletni pouk priklopiš v Kobaridu ali v Dubaju, sin pa je lahko v Dubaju tudi neovirano treniral atletiko. To je bil razlog za naš odhod: želeli smo delati, biti spet ustvarjalni, početi nekaj kreativnega, lepega – in osrečiti goste.

V Emiratih prevladuje miselnost, da je mogoče s koronavirusom živeti brez popolne zaustavitve javnega življenja. Ali vaša izkušnja v Dubaju to prepričanje potrjuje? 

Ko prideš iz taksija v hotel, takoj ugotoviš, da Dubaj nikoli ni bil zaprt, da normalno živi, da tam restavracije neovirano delajo naprej. Vidiš, da nošenje zaščitnih mask in razkuževanje rok enostavno deluje. Ob teh ugotovitvah se na neki način počutiš izdanega. Mesto si pač ne more privoščiti, da kar ugasne, vsesplošno zapiranje gospodarstva je dejansko lahko zelo nevarno. Ko zapiraš gospodarstvo in s tem raniš toliko gospodarskih subjektov, moraš vedeti, kaj delaš. Imam pa občutek, da pri nas to ni najbolj ozaveščeno.

Pri nas gostinstva preprosto ne razumemo, saj prihajamo iz okolja in časa, kjer nikoli ni predstavljalo pomembne gospodarske panoge.

Kako to, da ste si za umik iz »Karantenije« izbrali prav Zanzibar? Morda tudi zato, ker je Tanzanijo predsednik razglasil za »covid free« deželo?

Ne zagovarjam Tanzanije in njenega predsednika, ki pravi, da ker je bila papaja pozitivna na testu za koronavirus, ta virus ne obstaja, ter da je treba piti zeliščne zvarke, da ustavimo to – po njegovih besedah – »pljučno nevšečnost«. Zagovarjam zdravstvo, ki pravi, da je treba preventivno ukrepati, varovati in spoštovati sočloveka, a hkrati menim, da je slabo premišljeno zapiranje gospodarstva samomorilsko.

So vam nedavne izkušnje v tujini – možnost dela v Dubaju, ležerno vzdušje v Zanzibarju – vzbudile še kakšne misli o raznih spodrsljajih spopadanja s pandemijo pri nas v Sloveniji?

Tam se ti zdi, da z razdalje opazuješ lastno nočno moro. Ko si razmeroma operativen in lahko svoje delo opravljaš naprej, prenehaš razmišljati o najslabšem. Če si v vlogi kuharja, natakarja, gostinca ali lastnika restavracije, ki vse leto miruje, tako da nimaš nadzora nad tem, kdaj boš lahko spet začel delati – kaj lahko pravzaprav sploh storiš? Nimaš načrta, povrh vsega pa si dnevno zasut s slabimi novicami o političnih razkolih, razslojeni družbi in podobnem. Ko si doma, se s tem nekako sprijazniš, a postaneš apatičen: ne boš ravno skočil z mosta, hkrati pa ne veš, ali bo sploh še kadarkoli dobro. Ko pa to opazuješ z razdalje, postaneš jezen. In tako je tudi bilo: v Dubaju sem bila dejansko jezna, ker sem na lastne oči videla, da svet lahko funkcionira tudi med pandemijo. A le če družbo ozavestiš, da se mora držati pravil. Slovenci dokazujemo, da stroga pravila težko sprejemamo in se jih ne držimo predvsem zato, ker vse skupaj tako dolgo traja. Padli smo v začaran krog, iz katerega ne vidimo izhoda.

Zdi se, da je država gostinstvo z ukrepi resnično pustila na cedilu. Na kakšen način pa bi se morala po vašem mnenju spopasti s krizo, v kateri sta se znašla gostinstvo in turizem? Kakšen bi bil najboljši, najbolj človekoljuben pristop? 

Najbolj nas prizadeneta pomanjkanje informacij in odsotnost komunikacije. Hiša Franko v povprečju zaposluje 40–45 ljudi. Zdaj na nitki visijo delovna mesta, na nitki visi vse podjetje, ki je sicer uspešno, dela dobro in odpira nova vrata gastronomiji Slovenije v svet. Nemogoče je pripraviti načrt okrevanja, ker ga ne moremo imeti prav zaradi pomanjkanja informacij. Ni podjetja na svetu, ki lahko po letu zaprtja še vedno drži glavo nad vodo. Tu so fiksni stroški, tukaj je vlaganje v razvoj: da lahko vzdržujemo standard, so potrebne investicije. Imam ekipo, ki jo moram hraniti z radovednostjo in razvojem, sicer me bodo vsi zapustili. Brez te ekipe pa lahko Hiša Franko enostavno zapre svoja vrata: ostanejo zgolj goli zidovi, ki nič ne pomenijo.

Čemu pa pripisujete odsotnost posluha države do gostinstva? 

Pri nas gostinstva preprosto ne razumemo, saj prihajamo iz okolja in časa, kjer nikoli ni predstavljalo pomembne gospodarske panoge, niti ni bilo priznano kot pomembna turistična panoga. Danes nam sporočijo, da lahko kupujemo obleke, jutri si lahko delamo tatuje, pojutrišnjem lahko gremo telovadit v fitnese. Gostilne pa ostajajo zaprte. To pomeni, da država ne razume, da gostinstvo ni objestni razvrat, temveč resna gospodarska dejavnost, kjer se ne samo znamo držati pravil, temveč smo tudi dokazali, da to zmoremo.

Kmalu po začetku epidemije ste zaradi poraznih ukrepov države na področju gostinstva na Instagramu pozivali k uporu oziroma k uporniškemu duhu. Vas preseneča, da po skoraj enem letu represivnih ukrepov še naprej mirno prenašamo tovrstno represijo? 

To prenašamo, ker postajamo apatični. Po duhu in po naravi sem uporniška – ne leva ne desna, vedno pa sem se postavljala za svoje ideale in cilje –, po drugi strani pa tudi sama postajam apatična. Iz stanja »kaj se dogaja!?« sem sprva prešla v stanje jeze, nato v stanje žalosti, zdaj pa prehajam v stanje apatičnosti. Ko to pove nekdo z mojim značajem, bi moralo biti jasno, da se dogaja nekaj resnično strašnega in slabega. A pravzaprav se nočem več javno izpostavljati, ker je izjemno težko opazovati negativne in sovražne odzive. Nikoli se ne razbere sporočila misli: vsakdo, ki ni popolnoma lojalen in povsem tiho, je v očeh širše javnosti sovražnik. A to ni res: demokratična družba temelji na tem, da imamo pravico do svojega mnenja, da imamo svoj glas. Menim, da je družba – predvsem intelektualna družba – utihnila, ker si ne želi vojne z družbo, ki postaja tako agresivna, da so moji kolegi iz tujine popolnoma presunjeni in šokirani. Ko oni opozorijo na težave gostincev in turizma, ne postanejo predmet razprav v parlamentu in predmet besnih zapisov na Twitterju, ker to preprosto ni del civilizirane družbe.

Kako pa ste se spopadali s poplavo sovražnih odzivov krvoločnih konservativcev? Sleherniku je v tovrstnem mlinu sovražnosti izjemno težko. 

Najprej začneš razmišljati, kaj si komu storil. Nato se ti zazdi, da gledaš kriminalko in ne razumeš, kdo bi sploh napisal tak scenarij. Začneš se spraševati, kako si lahko ljudje v civilizirani družbi v Evropi v 21. stoletju sploh dovolijo takšne zapise in takšno obnašanje. Tudi če danes rečem, da sije sonce, se bo vsulo malo morje komentarjev, da sem prasica. Tu v ozadju sploh ni več refleksije ali kakršnegakoli razmišljanja: gre zgolj za jezo in sovražnost.

Iz stanja »kaj se dogaja!?« sem sprva prešla v stanje jeze, nato v stanje žalosti, zdaj pa prehajam v stanje apatičnosti. Ko to pove nekdo z mojim značajem, bi moralo biti jasno, da se dogaja nekaj resnično strašnega in slabega.

Ko se bo svet gostinstva znova začel vrteti, bo verjetno zelo dolgo trajalo, da se bo pobral. 

Pobiranje bo izjemno dolgotrajno – predvsem zato, ker ljudje zdaj nismo zgolj apatični, temveč tudi negotovi in nezaupljivi, kar pomeni, da se bomo verjetno veliko težje sprostili. Res je, da na tisoče Slovencev zdaj ob vikendih hodi v Trst na kavo, po drugi strani pa jih veliko več ostaja doma, ker se bojijo. V tem trenutku smo prestrašen narod. Katerokoli informacijo prebereš, je slaba, in če v koš mečeš zgolj slabe stvari, ta koš enostavno ne more vsebovati dobrih. Veliko restavracij bo zaprlo svoja vrata; prav tako imamo velik problem z begom možganov: gostinstvo in turizem sta že tako v veliki kadrovski krizi. Naša turistična ponudba šepa, ker nismo profesionalizirali tovrstnih poklicev. Tistih nekaj dobrih posameznikov, ki jih ima Slovenija na tem področju v zadnjem času, na veliko beži v tujino, kjer jim je zagotovljena boljša prihodnost, in tega ne moremo ustaviti. Ne vem, kaj bo prineslo leto 2021. Veliko restavracij – predvsem v mestih – bo zaprlo svoja vrata. Na tem pogorišču bodo nato začele nastajati druge zgodbe, vendar bo trajalo kar nekaj časa.

Ima lahko ta prevetritev ponudbe tudi pozitivne posledice? Kakšne hrane po vašem mnenju manjka v ponudbi pri nas? 

Iskreno, manjka poštene hrane. Menim, da nam manjka tisti segment gastronomije, ki je t. i. pošten oziroma enostaven. V Italiji imaš takšne tratorije in osterije, kjer je v ospredju t. i. »cucina della nona«, torej nonina kuhinja, ki je poštena, direktna, kjer znajo narediti najboljše možne testenine, najboljše možne njoke, ali speči najboljšo možno pečenko. Zdi se mi, da je ta del, ki bi moral dosegati največ ljudi, pravzaprav najbolj šibek. Nove generacije, ki bodo prihajale za nami, bi morale delati prav na tem. To je kot gradnja hiše: če ta nima dobrih temeljev, se sesuje. »Fine dining« je zgolj streha, a potrebujemo dobre temelje, tj. dobro poznavanje lokalnih sestavin, tradicionalne kuhinje. Tega pa je pri nas – z izjemo nekaterih predelov Slovenije – izredno malo.

Je beg možganov, o katerem ste govorili prej, tudi razlog, da je kolektiv v Hiši Franko tako mednaroden? 

Včasih se človek vpraša, kje so vsi mladi ambiciozni Slovenci. V glavnem se premikajo proti Londonu, Kopenhagnu, Stockholmu, pa tudi proti Oslu in Dunaju. Razlogi za to niso le boljše plače, temveč predvsem dobro strukturirana okolja, kjer pridobijo dovolj znanja, da lahko uresničujejo svoje sanje. Mnogi kolegi imajo hude težave s kadrom. Ko me vprašajo, zakaj ne morejo dobiti dobrega kuharja in natakarja, je odgovor zelo očiten: zato, ker mu ne dajo ustreznih delovnih pogojev. Kdor želi uspeti v tem težkem poklicu, mora imeti strukturo, po kateri se lahko dviga. Ko je Hiša Franko to strukturo v zadnjih treh letih končno postavila, je začela pridobivati čedalje več mladih Slovencev, ki so resnično vrhunski kader. Intenzivni proces zadnjih nekaj let je posledica tega, da smo mladim ljudem dali možnost, da v svoji karieri rastejo in se razvijajo. V miselnosti moje generacije in mlajših prevladuje prepričanje, da po koncu šolanja lahko postaneš šef kuhinje. Ni tako: drugod po svetu moraš najprej pridobiti debelo kožo, kilometrino in veliko izkušenj, zato da lahko prevzameš določene odgovornosti. Moraš se naučiti delati, organizirati, biti prilagodljiv, pameten in predvsem pridobiti izkušnje. Tega sistema pa restavracije pri nas ne vzpostavljajo, zato zelo težko dobijo dober kader.

Vi ste samoukinja; posledica tega je tudi, da je vaša kuhinja svobodomiselna, celo radikalna. Je pri vpeljevanju novih zaposlenih dobrodošlo, da so samouki ali da so šolani? Lahko šolanje omeji svobodomiselnost? Mora človek najprej poznati pravila, da jih lahko krši, ali lahko preprosto sledi svojemu občutku? 

Samouk je lahko zgolj eden, sicer pride do kaosa. Sem izredno hvaležna, ker sem zato razvila drugačen pogled na svet in na gastronomijo: ne pripadam nobeni kuharski šoli, kar mi daje svobodo. A hkrati potrebujem strukturo, ker to ni hipijada, kjer lahko delaš, kar želiš. Potrebuješ strukturirano delovanje, ki je izjemno rigidno in v tem smo mi pri izbiri kadra zelo dosledni. Zaposleni morajo imeti tako tehnične kot kreativne sposobnosti. Imamo tudi nekaj ljudi, ki prihajajo iz drugih poklicev – od grafičnega oblikovalca do doktorja literature –, ampak ves ta kader se je pozneje prešolal ali vsaj stažiral v dobrih prostorih. Restavracija, kot je Hiša Franko, namreč ni učni poligon, temveč resno delovno mesto, kjer pričakujemo znanje in prispevek vsakega delavca k dobrobiti našega prostora.

Tudi če danes rečem, da sije sonce, se bo vsulo malo morje komentarjev, da sem prasica. Tu v ozadju sploh ni več refleksije ali kakršnegakoli razmišljanja: gre zgolj za jezo in sovražnost.

Nekoliko nerodno, da ste težko prislužene Michelinove zvezdice prejeli ravno v času, ko ne morete streči hrane, a vseeno: iskrene čestitke! Kaj vam osebno pravzaprav pomeni to častno priznanje? 

Moj odnos do teh zvezdic je zelo objektiven. Dve zvezdici sta bili potrdilo za naše dobro delo do nekega trenutka. Pri tem morate vedeti, da smo začeli ustvarjati v času, v katerem pri nas ni bilo močne gastronomske infrastrukture. Prva infrastruktura so mednarodni vodiči oziroma možnost primerjave. Kot korenček, ki je hkrati palica: ta lahko služi sladkanju ali kaznovanju. Zrasli smo v okolju, ki teh mednarodnih meril ni poznalo, zato se z njihovimi pravili nismo nikoli posebej obremenjevali. Pravzaprav je ravno zato Hiša Franko postala neke vrste zvezda; Netflixova epizoda o njej je imela ogromno ogledov ravno zato, ker smo se predstavljali takšni, kot smo. Zanimiva sem bila, ker sem bila takšna, kot sem zares: brez pravil, drugačna, v nobenem trendu, zunaj okvirjev. Potem me je doletel še naziv »best female chef« in pozneje še dve Michelinovi zvezdici, ki sta bili nagrada za iskreno delo. Ti zvezdici smo dobili zato, ker počnemo, kar počnemo, in zaradi njih se ne bomo spremenili. Tudi če zato ne bom nikoli dobila tretje ali bom celo izgubila drugo. Dolžni smo ohranjati svojo zgodbo, dolžni smo stati za svojim kredom, ki nas je pripeljal do točke, kjer smo. Kakršnokoli spreminjanje ali prilagajanje bi bila napačna odločitev: osnovnega koncepta se ne smemo dotikati.

Če prav razumem, bolj izvirna šola kuhanja, v kakršni blestite vi, načelno ni kompatibilna z Michelinovimi ideali. Od takrat, ko ste Boštjanu Napotniku za Mladino povedali, da »Michelin ne razume novodobnega jedca«, je Hiša Franko dobila ne le eno, temveč dve Michelinovi zvezdici. Glede na to, da ostajate zvesti sami sebi, so se verjetno spremenili Michelinovi kriteriji? 

Zelo. Sprva me je bilo strah, ker nisem vedela, ali je Michelin sposoben našo zgodbo videti kot nekaj unikatnega, drugačnega, kot neki dragulj. Dan po razglasitvi sem imela dolg pogovor z direktorjem Michelina, v katerem je kot kvalitete izpostavil točno tiste razsežnosti Hiše Franko, za katere sem se bala, da jih bodo odbijale. Tisto, za kar sem se bala, da bo moj minus, je direktor poudaril kot moj plus. To me je ganilo in me skoraj spravilo do solz. Michelin kot neka dokaj rigidna organizacija, ki prihaja iz časov, ko je francoski »fine dining« šel iz dvorcev na ceste, se je moral v nekem obdobju revolucionirati in posodobiti, ker je tudi način prehranjevanja postal drugačen. Danes neka težka francoska omaka, klasično spečen kos mesa in zelenjavni sufle niso več stvari, ki jih daš na mizo v restavraciji, za katero gosti prepotujejo 10.000 kilometrov. Restavracija mora predstavljati odtis okolja, razumevanje, da smo ambasadorji naše dežele: razumevanje okolja, tradicij, zgodovine, letnega časa in naravnih zakonitosti.

Poleg neverjetnih uspehov, kot so Michelinovi zvezdici, Netflixova oddaja in še marsikaj, je bila izjemno uspešna tudi vaša prva, pred nedavnim izdana knjiga Sonce in dež – kljub temu da so zaradi pandemije propadle vse promocijske turneje. 

Verjetno zato, ker je branje te knjige primerno za stanje duha, ki prevladuje v teh časih, saj za vsakim dežjem posije sonce, in to je temeljno vodilo tudi v knjigi: v najtežjih trenutkih se moraš znati postaviti na noge in nekako živeti naprej, biti spet srečen. Menim, da je bralcem veliko dala in jih spodbudila k bolj pozitivnemu razmišljanju v času, ko vsi težimo k temu, da stvari negativiziramo na izjemno močan način. Čeprav nismo mogli izpeljati promocijske turneje, jo je Times oklical za knjigo meseca, Wall Street Journal uvrstil med šest najlepše oblikovanih knjig leta, Forbes pa razglasil za nujno branje. Iskreno menim, da je knjiga tako uspešna zato, ker je ljudi znala zbuditi in spodbuditi k pozitivnemu razmišljanju v času, ko jim ga najbolj manjka.

Restavracija mora predstavljati odtis okolja, razumevanje, da smo ambasadorji naše dežele: razumevanje okolja, tradicij, zgodovine, letnega časa in naravnih zakonitosti.

Kako sploh doživljate žanr pisanja o kulinariki oziroma poskuse ubeseditve okusov? Verjetno poznate ob hrani okuse, vonjave in občutke, ki jih besede ne morejo zaobjeti. 

Hecno dejstvo je, da sem bila najprej pišoča in šele potem kuhajoča. Moje ustvarjalno pisanje so hvalili že v osnovni šoli ter tudi naprej v srednji. Pozneje sem študirala v Italiji in v tem času je moje kreativno pisanje ostajalo v ozadju, po študiju pa sem objavljala svoje zapise in vtise z raznih potovanj v Delu in v nekaterih drugih časopisih. Prihajam iz družine novinarjev in od nekdaj se mi je zdelo, da se bolje izražam pisno kot ustno. Sonce in dež ima zanimivo zgodbo: projekt se je začel s francosko-italijanskim novinarjem Andreo Petrinijem in francoskim fotografom Benjaminom Schmuckom, vendar tega, kar sem ustvarila z njima, nihče ni želel objaviti, ker naj ne bi bilo dobro. Potem me je začel snubiti Phaidon, ki mu enostavno ne moreš reči ne. V resnici ima Phaidon precej nizek proračun tako za avtorje besedil kot za fotografijo, in takrat sem spoznala, da je to priložnost, da večino tekstov napišem sama.

Moram povedati, da zdaj nastaja že druga knjiga. Te dni so jo videli ameriški založniki in bili so navdušeni. Menim, da bo knjiga prispevala tudi k tako pomembnemu in odprtemu vprašanju našega časa, kot je emancipacija žensk in njihova vloga v sodobni družbi.

Kaj pa so temeljni poudarki oziroma vaša stališča glede tega vprašanja v kontekstu vaše stroke? 

Ko sem začenjala kuhati, sem imela najprej občutek, da je bilo ljudem vseeno, katerega spola je chef. Potem se je začela zgodba moje prisotnosti na svetovnih odrih in v kontekstu tega tudi zgodba ženske emancipacije v visoki kulinariki. Mediji so vlogo ženske v svetu gastronomije nekako posilili; to bi moral biti veliko bolj naraven in spontan proces. Moramo vedeti, da je to izjemno težek poklic: ženska je mati, je središče družine, je gospodinja; zelo težko si vzame toliko časa, da si lahko privošči 16, 17, 18 ali 19 delovnih ur na dan. Šele takrat, ko bo družba dozorela do točke, da bo ženska imela na tem svetu enak prostor kot moški, bomo ženske lahko enakovredne moškemu v kuhinji. Prej to ne bo mogoče. Nekdaj sem bila športnica in plesalka, torej sem kreativna in disciplinirana, ambiciozna in motivirana, pa tudi idealistka. Dejstvo je, da teh lastnosti nima veliko žensk. Bila sem ciganska mati in ljudje so me včasih sovražno gledali, ker sem nosila enega otroka čez eno roko, drugega čez drugo, ker sem hodila z otroki na sestanke, kjer so jokali, se smejali in plezali po stolih. Ljudje so bili zgroženi, jaz pa sem si mislila, »kar naj bodo – kam pa naj dam otroke, če jih želim imeti ob sebi«. Moja zgodba pokaže, da je mogoče vse, dejstvo pa je, da je svet prehitel čas: želel je enakopravnost v tem poklicu, vendar bo do enakopravnosti prišlo šele takrat, ko bo družba na to pripravljena. V novi knjigi skozi osebno doživljanje bralca skušam pripeljati do tega, da bi se zamislil, kako lahko pričakuje, da bo ženska kar naenkrat v vsem enaka moškemu; pravzaprav je to neke vrste posilstvo. Po naravi smo preprosto drugačne: to sem vedno poudarjala in zato verjetno tudi ostala precej unikatna, saj se nisem, kar je v kuharskem svetu sicer navada, želela poistovetiti z ostalimi. Ostajam ženska: rada se lepo oblečem, rada nosim nakit, rada se ličim, rada plešem, rada se smejem s prijateljicami in rada sem mama. Ob vsem tem vodim velik team, a svojo ženstveno plat ohranjam zelo živo, ker menim, da je to tisto, kar mene samo ohranja živo, saj konec koncev nisem moški.