Težave z »določeno konotacijo«

V. d. direktorja Moderne galerije Robert Simonišek kritično o zasnovi razstave, ki jo v enem najpomembnejših muzejev sodobne umetnosti kurira njegova predhodnica 

Slovenska tiskovna agencija je danes objavila (pisni) intervju z v. d. direktorjem Moderne galerije Robertom Simoniškom, ki je vodenje naše osrednje kulturne inštitucije za sodobno umetnost prevzel decembra, in to kljub odločnemu nasprotovanju strokovne javnosti, ki mu je očitala neizpolnjevanje pogojev za zasedbo tega vodstvenega položaja. Intervju je zanimiv zlasti zato, ker je Simonišek v njem verjetno prvič javno pokomentiral razstavo »Večje od mene/Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije«, ki jo v rimskem MAXXI-ju, enem najpomembnejših muzejev sodobne umetnosti, letos pripravlja Zdenka Badovinac. Razstava, kjer bodo med drugim predstavljena dela številnih slovenskih sodobnih umetnikov, je izjemno mednarodno priznanje slovenski umetnosti in umetnosti našega širšega prostora. A Simonišek tega ni zmogel izreči. Preprosto ni zmogel. Do razstave, do zasnove Zdenke Badovinac, je zavzel kritično stališče.

To ne preseneča zaradi dvojega. Prvič zato, ker je Badovinčeva Simoniškova predhodnica, še več, Moderno galerijo je vodila kar tri desetletja, minister za kulturo Vasko Simoniti pa jo je lani vse leto grobo rušil (to je resda začel že njegov predhodnik, SD-jev minister Zoran Poznič) in jo nazadnje tudi uspel zrušiti, kar je bil del širše SDS-ove kadrovske čistke v kulturnih inštitucijah. Badovinčevo je kot v. d. direktorja nasledil bistveno manj izkušeni kandidat Simonišek, kurator in pesnik, ki je v intervjuju za STA potrdil, da ga zanima tudi polni mandat. Ko bo objavljen tretji razpis za direktorja Moderne galerije, dva lanska sta namreč propadla, se bo nanj prijavil. Ministrstvo mu je teren že "pripravilo", saj je pred časom samovoljno spremenilo statut Moderne galerije in pogoje, ki jih mora izpolnjevati direktor, bistveno znižalo.

Drugi razlog, zakaj Simoniškov kritični odziv na razstavo v MAXXI-ju ne preseneča, pa je povezan z uradnim stališčem, ki ga ima do te razstave vlada. Mladina je januarja razkrila depešo, da je slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj razstavi odrekel podporo, češ da ob 30. letnici osamosvojitve ne bodo promovirali »razstav iz Slovenije s tematiko ex Jugoslavije«. Veleposlaništvo bo skratka promoviralo le umetniško ustvarjalnost, povezano izključno s Slovenijo.

Razkrita depeša je bila bizarna, pokazala je na popolno nerazumevanje tematike – razstava nima nobene zveze z osamosvojitvijo, ne gre za razstavo iz Slovenije, temveč za razstavo enega najpomembnejših muzej sodobne umetnosti na svetu, ki je sklenil dati prostor umetnosti ozemlja, katerega del je tudi Slovenija, in za to je zadolžil Zdenko Badovinac. »Zdenka Badovinac ga odlično pozna, zelo dobro ve, kaj se dogaja na polju sodobne umetnosti, ima natančen vpogled v sceno, dobro ve, kako vse to dogajanje vpliva na Evropo. Zdenka Badovinac je bila nekaj časa tudi članica strokovnega sveta našega muzeja, zato je bila logična izbira za postavitev te razstave. Njeno znanje, njen razmislek o idejah, o katerih govorim, sta za našo galerijo ključnega pomena,« je za Mladino takrat povedal Hou Hanru, umetniški direktor MAXXI-ja.

Simonišek je zdaj kljub vsemu zavzel stališče, ki je bližje veleposlanikovi in s tem vladni interpretaciji razstave. Po njegovem je bilo »v polemiki, ki je bila medijsko izpostavljena« spregledano nekaj ključnega. »Ne gre toliko za to, s kom razstavljamo, temveč na kakšen način. Če ima kurator priložnost, da izbere poljubna dela iz neke širše regije, kot so v tem primeru bivše jugoslovanske države, ima prosto pot, kaj bo idejno poudaril … V tem je njegova konceptualna, intelektualna moč in možnost, da gre v globino in preseže trendovske, žurnalistične poglede in delitve.« No, vse to je jasno, vse to drži, vloga kuratorjev, kar je navsezadnje tudi sam, je velika, čeprav v širši javnosti pogosto spregledana. Kaj natančno je s tem želel povedati?

Simonišek je nadaljeval: »V primeru te razstave imamo opraviti tudi z mnogimi sodobnimi deli, katerih pomen se potiska v povojni kontekst. Naslov razstave v danem primeru kaže na pomen herojev v določeni konotaciji. Hočem reči, da se pri tem projektu (ponovno) izpostavlja predvsem geopolitični vidik. Kot vemo, je interpretacija v umetnosti lahko marsikaj več od zgodovinske in sociološke poenostavitve. Predstavljajte si, da bi nekdo kuriral razstavo sodobnih del iz držav bivše Sovjetske zveze in bi bila rdeča nit perestrojka. Ali recimo, da bi abstraktna dela Kandinskega in umetnikov njegovega kova občinstvu pojasnjevali samo skozi geopolitični vidik takratnega nemškega cesarstva.«

Moteče naj bi torej bilo preprosto to, ker bi dela sodobnih slovenskih umetnikov povezali z Jugoslavijo, z državo, ki ne obstaja več, a v kateri je večina sodelujočih umetnikov nekoč živela? In to, da bi jih "herojski" naslov razstave povezal tudi z jugoslovanskimi heroji, s čimer so najverjetneje mišljeni heroji NOB?

Kakorkoli že, razstava, na kateri se bodo v MAXXI-ju pod taktirko slovenske kuratorke predstavili tudi slovenski umetniki, je velik dosežek. Primerjamo ga lahko z gostovanjem razstave NSK od Kapitala do kapitala, ki jo je prav tako kurirala Badovinčeva, po pomembnih evropskih muzejih sodobne umetnosti, med drugim v madridski Reini Sofii. Vendar je ta razstava svojo pot začela v Ljubljani, v Moderni galeriji, in je šele potem potovala po svetu, s prihajajočo razstavo pa bo obratno. Po premierni predstavitvi v mednarodno pomembnem muzeju sodobne umetnosti v Rimu naj bi konec leta gostovala v Ljubljani.

Simonišek je za STA potrdil, da to – kljub kritičnemu vladnemu stališču do razstave – še drži. »Po programu, ki je bil sprejet, je načrtovana ob koncu tega leta. Če bodo epidemiološke razmere slabe, se zna zgoditi, da bo pomaknjena v naslednje.«