Zakaj samo Damijan?

Janko Lorenci

19. 3. 2021  |  Mladina 11  |  Kolumna

Ponavlja se ritual: s približevanjem volitev začnejo vznikati zamisli o novih obrazih in novih strankah. Nekatere postanejo realnost. Hkrati je že nekaj let slišati, da se je ta model spreminjanja političnega prizorišča izčrpal in izpel.

To drži in ne. Za tezo o izčrpanosti govori razočaranje, ki praviloma sledi nastanku novih strank. V zadnjem desetletju jih je zraslo kar nekaj, politični oder pa scela ostaja nespremenjen in volivci predstavam na njem vedno pogosteje žvižgajo.

Novi obrazi pa so kaj le prinesli. Z Levico je nastala nova, v marsičem alternativna stranka, se trdno zasidrala, a ostala prešibka, da bi spremenila levosredinski prostor, kamor spada. Nadalje: model se ni izpel, če se pred vsakimi volitvami znova aktivira, kot se bo, tako kaže, tudi tokrat. Volivci so s politiko očitno tako nezadovoljni, da niso izgubili volje do eksperimentiranja-hazardiranja.

Model pa je neizčrpan oziroma koristen še v nečem, kar se rado pozablja: novi obrazi so preprečevali, da bi SDS, praviloma najmočnejša posamična stranka, ki pa vedno mukoma sestavlja koalicije, vladala brez prestanka. Preprečitev te moraste možnosti je pomemben dosežek levosredinskih novih obrazov, ki pa žal vladajo tako, da se Janša od časa do časa vrne.

Nove močnejše stranke se praviloma pojavljajo na levosredinskem zelniku, na desnem že dolgo ni zraslo nič omembe vrednega. Tudi tam pred volitvami požene kaka strančica, ki pa je umetelni izdelek SDS ali obskurna in nesposobna za preboj v parlament. Tako je zaradi popolne prevlade SDS na tem polu. Tu poleg občasnega vznika Jelinčiča in sdsjevskih novotvorb živi ali životari le še NSi. Ko je stranko vodila Ljudmila Novak, se je izvijala iz sence SDS, po Toninovem vzponu pa se je znova sprijaznila s satelitsko vlogo. Tonin, trd potuhnjen neoliberalec, se dela samosvojega in demokrata, a je nekakšen mlajši Počivalšek, saj je, enako kot SMC in Desusovi poslanci, ta četica pohlepnih polstarčkov, pomemben le kot kolesce, ki omogoča Janševo vladavino, tudi zaradi epidemije nevarnejšo kot kadarkoli.

Rešitev pred njo se tokrat prav tako išče na levi sredini – bodisi v obliki nove stranke ali v nasvetih, naj se zdajšnja opozicija neha pričkati, se tesneje poveže, vsebinsko prenovi itd. Toda zakaj ne bi rešitev, kako onemogočiti janšizem, iskali tudi na desnici? O tem se praviloma sploh ne razmišlja več.

Hipotetična možnost za to je, da se SDS in Janša civilizirata, postaneta zmerna. No, to se ne bo zgodilo. Druga možnost – nastanek močne in zmerne desne stranke – pa ne bi smela biti stvar znanstvene fantastike. To je, kot rečeno, že skušala doseči L. Novak, in dobro bi bilo, če bi poskusila znova, saj je Tonin izdal tisto, kar je počela.

Taka zmerna desna stranka lahko nastane tudi na novo. Osnovni pogoj zanjo je dan: dovolj zmernih desnih volivcev. To je bazen, v katerem zdaj del teh volivcev s stisnjenimi zobmi voli SDS in NSi, del pripada t. i. nihajočim volivcem, ki volijo zdaj levi, zdaj desni pol, tretji del pa volitve bojkotira. Vseh teh volivcev, razočaranih nad Janšo, Toninom, podobniki, kanglerji itd., je verjetno dovolj za kar močno parlamentarno stranko. Predpostavka njene zmernosti in pozitivnosti je, da ne bi hotela sklepati koalicij s skrajno desnico, se pravi s SDS.

To ne bi bila izdaja, ampak rehabilitacija politične desnice, ki ji je Janša monopolno vtisnil svoj mračni pečat. Ta monopol je dvorezen: desnico dela hkrati močno in šibko. Močno, ker je SDS praviloma najmočnejša posamična stranka, šibko, ker Janša tako težko sestavlja koalicije, hkrati pa nekatere desne volivce odvrača od volitev. Skratka, razbitje Janševega monopola bi desnici kot celoti verjetno prineslo več glasov, kakor jih dobiva zdaj.

Če je potencialnih volivcev za novo zmerno desno stranko dovolj, pa za zdaj ni pobude za njen nastanek. Leva sredina je seveda ne bo dala, na potezi so konservativni, zmerno desni posamezniki ali skupine, ki pa jasno zavračajo janšizem. Taki ljudje obstajajo, nekateri so potentni, dovolj znani in osebnosti z integriteto (npr. Tine Hribar, Peter Kovačič Peršin, Luka Lisjak Gabrijelčič …). A če bi hoteli kaj doseči, bo treba zapustiti udobno pozicijo opazovalcev, se spustiti v nižine praktične politike in se izpostaviti napadom. Skratka, na desni bi morali napraviti nekaj podobnega, kot na levi sredini ta čas počne J. P. Damijan. Če je njihova distanca do sedanje vladavine resna, je to tako rekoč njihova dolžnost, še zlasti, če mislijo, da je leva sredina sama nesposobna trajno onemogočiti Janšo.

Tako oni kot tisti na levi sredini pa morajo vedeti, da so v razmerju do janšizma in v odgovornosti za normalno Slovenijo zavezniki.

Nastanek take stranke bi lahko prinesel veliko pozitivnega. Pridobila bi nekaj zmerno desnih in nihajočih volivcev, jih deloma odščipnila SDS in tako Janši po volitvah otežila vrnitev na oblast. To je kratkoročno najpomembnejše. V daljši perspektivi pa je še pomembnejše, da bi se tako lahko obnovilo sodelovanje med politično desnico in levico.

Sedanja koalicija ni sodelovanje levega in desnega pola, je združba skrajne desnice, kolesca po imenu Tonin in dveh levosredinskih strank, ki sta izdali sebe in svoje volivce. V resnici obnovljeno sodelovanje obeh polov bi bilo za državo in njen razvoj neskončno pomembno. Zmanjšala bi se nevarnost zdrsa v avtoritarnost, ublažilo bi se razcepljanje, zanorevanje in zastrupljanje ljudstva, končalo bi se obdobje, ko so vsake volitve kot sekira, ki onemogoča kakršnokoli pozitivno kontinuiteto in premišljen, kolikor toliko koherenten razvoj.

Zmerni ljudje z desne sredine, ki vam ni vseeno, na potezi ste.