Čarobni fižolčki kriptograbežljivcev

Ameriški grafični oblikovalec Mike Winkelmann, ki deluje pod imenom Beeple, je pred 13 leti začel projekt Everydays – od takrat vsak dan ustvari novo grafično podobo in jo naloži v splet. Njegove digitalne 3D-grafike so pogosto videti kot kičasti prizori iz distopične prihodnosti, najrajši pa ustvarja čudne in izrazito nadrealistične portrete znanih politikov, popkulturnih velikanov in drugih prepoznavnih osebnosti; upodobi jih v groteskni, navadno precej komični ali izrazito družbenokritični maniri. Glavni namen tega osebnega umetniškega projekta naj bi bil avtorjevo urjenje v risarskih veščinah, z dolgoletnim vsakodnevnim objavljanjem svojih del pa je pridobil tudi zajetno bazo oboževalcev in spletnih sledilcev.

Ko si je dodobra zgradil ime, se je uveljavil tudi v komercialnih vodah: začel je denimo ustvarjati animirane projekcije, ki so spremljale koncerte pop velikanov, kot so Justin Bieber, Ariana Grande in Nicki Minaj. Sodeloval je z nekaterimi korporacijami, med njimi so Apple, Nike in Louis Vuitton. Nobenega dvoma torej ni, da gre za uspešnega ustvarjalca, a Beeple ni uveljavljen v svetu visoke institucionalne umetnosti, svojih del ne razstavlja v galerijah in med ljubitelji tradicionalne umetnosti ni pretirano cenjen.

Kljub temu je v zadnjih nekaj mesecih postal eden najbolje plačanih umetnikov na planetu in se lahko pobaha, da je ustvarjalec umetniškega dela, ki je bilo med deli še živečih umetnikov prodano po tretji najvišji ceni vseh časov – takoj za umetninama Davida Hockneyja in Jeffa Koonsa. To mu je uspelo predvsem zaradi tehnologije NFT, kar je kratica za ’non-fungible tokens’ oziroma ’nezamenljive žetone’. Gre za najnovejši spletni fenomen, v katerem nekateri prepoznavajo svež in radikalen korak v razvoju distribucije in zbirateljstva umetnin.

Winkelmann je svoja dela kot NFT začel prodajati že lani, nekatera za milijonske vsote, druga za simbolično ceno. Konec prejšnjega meseca pa je dosegel rekord in postavil mejnik v svetu digitalnega zbirateljstva: delo, imenovano Everydays: The First 5000 Days (velikanski, nenehno spreminjajoči se kolaž podob, ki so nastale za projekt Everydays), je prek slavne dražbene hiše Christie’s prodal za kar 58,2 milijona evrov.

Nekateri kritični posamezniki NFT vidijo kot avtogram: ko kupimo NFT digitalne umetnine, pravzaprav ne plačamo umetniškega dela samega, temveč predvsem umetnikov podpis.

Kupci Beeplovih stvaritev pravzaprav sploh niso kupili fizičnih odtisov grafik ali kakršnihkoli fizičnih artefaktov, temveč zgolj digitalne datoteke, ki jih lahko sicer kdorkoli brez težav prenese iz spleta – tolikokrat, kolikorkrat mu srce poželi, kadarkoli, brez plačila. Tako smo denimo storili tudi pri Mladini in Beeplove razvpite umetnine zdaj krasijo tale članek, čeprav zanje nismo odšteli niti centa. Ja, digitalne datoteke brez fizične oblike lahko na spletu mirne duše ne le občudujemo, temveč jih tudi prenesemo v računalnik, pošiljamo naokoli, reproduciramo, kopiramo, lepimo in podobno – in to nas ne stane popolnoma nič. Zakaj torej ljudje zanje odštevajo absurdno vrtoglave zneske?

Zato, ker pravzaprav ne kupijo zgolj datoteke same, temveč njen unikatni NFT, ki je nekakšen certifikat pristnosti. Je digitalni dokaz, ki potrjuje, da gre za »izvirnik«: NFT v svojih kodah nosi avtorjev digitalni podpis in dokazilo o prodaji. Tehnologija NFT tako omogoča, da je posamezna digitalna datoteka za vselej žigosana kot unikaten izvirnik in taka pridobi veliko vrednost za zbiratelje. Za lažjo predstavo lahko poiščemo vzporednice s sliko Mone Lise: vsak lahko za razmeroma majhen denar kupi ponaredek ali odtisnjeno podobo Mone Lise, vsak lahko njeno podobo reproducira v nedogled. Da Vincijev izvirnik pa je unikat, njegova vrednost je ocenjena na približno 700 milijonov evrov, in je kot NFT – edinstven in »nezamenljiv«.

Bitcoini in podobne kriptovalute naj bi bili odgovor na tradicionalno razumevanje denarja in valut, NFT pa je odgovor na tradicionalni koncept zbirateljstva. Gre za digitalne žetone, ki delujejo po podobnem načelu kot kriptovaluta bitcoin (na podlagi tehnologije veriženja blokov), le da so bitcoini enako kot na primer evri med seboj enakovredni in jih lahko menjamo, vsak NFT pa je unikat, ki ga ni mogoče menjati z drugim. A iskreno rečeno, z večjo prizadevnostjo ko skuša slehernik razumeti delovanje te tehnologije, bolj zmeden je, zato je fenomen NFT verjetno najbolj smotrno razložiti z nekaj podobnimi pojavi.

Nekateri kritični posamezniki NFT vidijo kot avtogram: ko kupimo digitalne umetnine NFT, pravzaprav ne plačamo umetniškega dela samega, temveč predvsem umetnikov podpis. Vzemimo za primer prodajo NFT iz sveta glasbe, ki je zbudila največ zanimanja: ko je zasedba Kings of Leon te dni svojo osmo ploščo izdala tudi v obliki NFT, ne le na klasičnih medijih, kot so zgoščenke, gramofonske plošče in digitalni zvočni zapisi, so lahko nekateri njeni najbolj vneti (in najpremožnejši) oboževalci na spletni dražbi kupili to ploščo, kot jo slišimo denimo na platformi Spotify, le da je bila zbirateljska različica opremljena z NFT, torej z digitalnim podpisom benda in certifikatom edinstvenosti. S tem je zasedba posrečeno zajahala trendovski val »kriptoumetnosti« in z novo ploščo pridelala dodaten poldrugi milijon evrov. Frontman zasedbe pravi, da v NFT prepoznava prihodnost glasbene industrije.

Drugi pa to tehnologijo primerjajo z zbirateljskimi predmeti, kot so denimo broške, značke, znamke, stari filigranski predmeti ali sličice športnikov. Te so pravzaprav še posebej odgovorne za popularizacijo NFT: ameriška košarkarska liga NBA je lani začela izdajati digitalne verzije tradicionalnih zbirateljskih kartonastih kartic, ki jih krasijo podobe slavnih športnikov, le da v digitalni različici »kartice« namesto fotografij prinašajo kratke posnetke zabijanja in podobnih akcij. Vsaka digitalna kartica je opremljena z edinstvenim NFT, ki priča o njeni pristnosti. Doslej so kartice za NBA pridelale že skoraj 200 milijonov evrov dobička; digitalno kartico LeBrona Jamesa so denimo prodali za kar 168 tisoč evrov.

V vizualni umetnosti je verjetno najzgovornejša primerjava s trgom umetniških fotografij: podobno kot računalniške grafike in drugo digitalno umetnost lahko tudi fotografije nenehno reproduciramo, kljub temu pa se nekatera dela priznanih fotografov na dražbah prodajajo za milijonske vsote – ker so bila natisnjena v izjemno omejenih nakladah, ker jih je natisnil avtor sam ali pa ker nosijo podpis slavnega umetnika oziroma ustvarjalca fotografije.

Z nakupom NFT si torej zdaj nekdo lahko »lasti« izvirnik neke digitalne datoteke; ta – tako rekoč ista – datoteka je načelno na spletu dostopna vsem, lahko jo prenašamo, reproduciramo in delimo, a izvirnik, overjen z »nezamenljivim žetonom«, je unikat. Ali pa so unikati trije ali jih je 150, velikost naklade določi avtor. Manjša ko je, redkejši je NFT in večji potencial za pridobivanje nerazumno visoke vrednosti ima. NFT je torej edinstveni kodni zapis, uporabljen kot nekakšen dokaz o izvirnosti digitalnih datotek, pa naj bo to podoba, zvočni zapis, video ali celo spletni mem ali tvit. Ja, tako je: celo mem ali tvit.

Prejšnji mesec je bila na dražbi za skoraj pol milijona evrov prodana ikonična GIF-animacija mačke, imenovane Nyan Cat, »starodavnega« spletnega mema, ki že desetletje kroži po vseh mogočih kotičkih medmrežja. Milijarder Jack Dorsey, soustanovitelj in izvršni direktor družabnega omrežja Twitter, te dni na spletni dražbi prodaja NFT svojega prvega tvita, ki je hkrati tudi prvi tvit vseh časov. Ponudnik, ki je doslej ponudil najvišji znesek, je za NFT tega tvita pripravljen odšteti več kot dva milijona evrov. Nekdo torej namerava zapraviti pravo bogastvo za kopijo tvita, opremljeno z digitalnim avtogramom njegovega avtorja. Kdo je pripravljen odšteti tolikšne vsote za nekaj tako neoprijemljivega in pravzaprav navideznega?

Glede na razmeroma nenaden in izjemno silovit porast trga z NFT (že samo OpenSea, ena od vodilnih spletnih trgovin z NFT, je prejšnji mesec imel 72,5 milijona evrov prometa) je to pripravljen storiti marsikdo: od (kripto)bogatašev, ki ne vedo, kaj bi počeli z vsem (napol navideznim) denarjem, ki se jim valja po digitalnih denarnicah, prek dejanskih zbirateljev umetnin do priložnostnih poslovnežev, ki so pravzaprav glavna ciljna skupina. NFT so postali edinstvena zbirateljska dobrina in številni vlagatelji v njej prepoznavajo priložnost za zaslužek.

Zbiratelj umetnin Pablo Rodriguez-Fraile je za NFT Beeplovega desetsekundnega videa Crossroads, v katerem je v izjemno grotesknem slogu upodobljen Donald Trump, odštel 56 tisoč evrov, prejšnji mesec pa ga je na spletni dražbi prodal za 5,5 milijona. Nepridipravi iz finančnega podjetja Injective Protocol so na začetku meseca za dobrih sto tisoč evrov kupili izvirno delo razvpitega, a še zmeraj anonimnega uličnega umetnika Banksyja, ga pred kamero zažgali in posnetek vandalske akcije kot NFT prodali za slabih 400 tisoč evrov ter tako skoraj početverili začetno naložbo.

Kriptoumetniški trg torej – podobno kot njegov bratski trg s kriptovalutami – večidel temelji na investicijskih špekulacijah in številni skeptiki ga vidijo kot balonček, ki le čaka, da poči. S tem se strinja celo Beeple, prvi mož kriptoumetnosti, ki je z NFT zaslužil bajno bogastvo. David Gerard, strokovnjak za kriptovalute, je za BBC dejal, da NFT večinoma prodajajo »kriptograbežljivci«, in dodal, da so to »isti ljudje, ki že od nekdaj skušajo najti nove oblike ničvrednih čarobnih fižolčkov, s katerimi lahko služijo dejanski denar«.