Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie

Za izbrani okus

Gospodična Brodie ima izbran in nekonvencionalen okus, ki ga poskušajo njene zlate punce, šest izbrank, čim bolj posnemati, tudi s posebno in individualizirano nošnjo klobučkov, ki grejo zraven k šolski uniformi. Že na zunaj se ta izdvojena šolska enota, ki ji je tuj in zoprn vsak moštveni duh, razen tistega, ki mu pripadajo njeni udi, loči od drugih. Kompaktnost skupine potrjuje dejstvo, da se uspešno postavlja po robu vsem pritiskom, da bi jo razbili, našli najšibkejši člen ali celo izdajalko, ki bi gospodično Brodie v njenih zlatih letih razgalila pred šolskimi avtoritetami, predvsem pred ravnateljico: vemo, da bo namera uspela, Muriel Spark v tem romanu namreč ves čas napoveduje prihodnje in se suklja v preteklo in dekleta spremljamo od predpubertetniških, zgodnjenajstniških let do zrelosti in zavezanosti gospodični Brodie, ki sega onkraj groba.

Vprašanje je samo, katera in kdaj bo počepnila pod pritiski. Gospodična Brodie je namreč nekonvencionalna učiteljica in s tem nagovarja tudi naš odpor do ustaljenega reda, vsaj na začetku. Namesto predmetov puncam razgalja svoje čustveno razgibano življenje in jih plemeniti s pričevanji s potovanj, zaplete se z dvema profesorjema, glasbenikom in likovnikom, slednjemu, poročenemu, celo nastavi vohunke in dekleta, ki mu pozirajo in se potem izpovejo o tem, kako je pri njem doma; namesto hašinistov z bodali mu pošilja in nastavlja najzvestejše punce. Ko najbolj problematično in pridruženo kasneje prepričuje, naj se pridruži vojski v španski državljanski vojni in dekle pade, pa nastane cel halo – pade namreč, ko se hoče pridružiti frankistom. Takrat je pedagogika gospodične Brodie, že prej malo zasanjane nad učinkovitostjo, s katero se brezposelnosti in preoranja družbe lotevata Mussolini in Hitler, razgaljena, njeni domet in cilji. Ker metode so čisto simpatične, punce od odhakljane učiteljice slišijo stvari, o katerih si doma ne upajo niti razmišljati.

Roman britanske avtorice Muriel Spark (1918–2006) je umeščen v trideseta leta, ko so bile stvari z avtoritarnimi ureditvami še nejasne, pred vojno in iztrebljanjem etničnih skupin, kar nekaj stvari je, ki jih današnji bralec, če ni ravno super poučen o razlikah med različnimi protestantskimi ločinami, težje razume. Gospodična Brodie pa ne razume po svoje le mednarodnih političnih razmer, ampak tudi vprašanja vere in institucij, ki bdijo nad njo. Lahkoten romanček o vzgoji vodji zveste enote učenk je spisan v ironičnem in šaljivem tonu, ki nam šele postopno, skozi vse bolj zaostrene metode vohunjenja in nadzora simpatično staro devico kaže kot manipulantko; njena izločenost se bolj kakor stvar poguma kaže kot nemoč.

Zlata leta gospodične Brodie so zafrkljiv, v času preskakujoč in (včasih zavajajoče) prihodnost napovedujoč operetni roman, spisan s humorjem in ironijo, ki opisuje čas pred vojno morijo. Hkrati nas svari, da ekskluzivizem in zavest o izjemnosti lahko delujeta kontraproduktivno, izločevalno in deviantno – čeprav, deviacija je vedno glede na smer in kurz. In zdi se, da so današnji časi spet ujeli odklonskega.