Črtomir Frelih, slikar in grafik, za katerega je svinčnik najmočnejše orodje

Dve lisici se srečata sredi gozda. »A se s poletnim časom tud policijska ura premakne?« vpraša prva . » Tud. Z devete na deveto,« ji odvrne druga. Lisici sta narisani s svinčnikom, imata značilna zašiljena gobčka, špičasta ušesa in košata repa. Takoj prepoznamo risarski slog uveljavljenega slikarja, grafika in profesorja za grafiko na ljubljanski Pedagoški fakulteti Črtomirja Freliha, ki je v zadnjem obdobju s svojimi lisičjimi risbami postal prava mala senzacija. Lisice domujejo na Facebooku, tam Frelih prijatelje in sledilce redno zalaga z njihovimi dogodivščinami, vendar so se že odpravile tudi v svet: razstavo lisičjih risb je imel konec oktobra v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani, pa februarja v Galeriji Domžale; izšle so v knjigi z enostavnim naslovom Lisice, nedavno jih je v nakit pretopila oblikovalka nakita Simona Bohinc.

Kako se je vse skupaj začelo? »V življenju imam skoraj vedno A- in B-program. Nekaj je moje dominantno raziskovalno področje, resno ustvarjanje, ob tem pa počnem še kaj,« pravi Frelih, ki sicer pri nas velja za začetnika grafične tehnike kolagrafija – znotraj kolagrafije, pri kateri za izdelavo risbe uporabljamo tekoče lepilo, je izumil tudi nekaj avtorskih postopkov. »Prvič sta se ta dva programa pomešala pred približno sedmimi leti, ko sem za večjo razstavo na Dunaju, predstavitev slovenske sodobne umetnosti, izdelal grafiko ’Kult lisice v slovenski kulturi’. Lisica je prisotna povsod, pri vseh narodih, a imam občutek, da pri nas še posebej. Vendarle smo majhen narod na križišču večjih in za svoje preživetje moramo, tako kot lisice, uporabiti tudi druge, ne samo pozitivnih karakternih lastnosti.« Takrat so lisice torej našle pot v njegovo grafiko (že njegova razstava grafik iz leta 2014 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani se je imenovala Lisice so tu) in mu tako prirasle k srcu, da se je z njimi začel ukvarjati tudi v prostočasnih risbah.

Priznava, da med sestanki včasih izkorišča robove in prazne prostore na zapisnikih za likovna razmišljanja, ki niso nujno globoko poduhovljena – to mu je ostalo iz časov šolanja, ko je med poukom rad čečkal na robove zvezkov in si za to prislužil celo kak opomin. Za risbe lisic uporablja le svinčnik, ki je zanj za zdaj še najmočnejše orodje, »močnejše od računalnika«. Z razlogom so črno-bele, ne barvne: »Črno-bela risba je pripovednega značaja, barva pa izpovednega,« pove. »Običajno je tako, da če želimo pripovedovati zgodbe, se zatečemo k malo ali nič barvam. Če pa želimo ujeti neko lirsko razpoloženje, je bolje, da posežemo po barvah.«

Frelihove lisice so izrazito basenske. Basni sta mu v otroštvu približala stara teta in oče, ki je bil odličen izmišljevalec zgodb, pogosto takšnih z moralno noto, v katerih so nastopali tudi lisjaki. Lisica je kot basenski lik zvita in pretkana, zanjo velja, da nima le enega izhoda iz situacije, ampak vedno vsaj dva. Skladno s tem poskuša Frelih na svojih lisičjih risbah na reči pogledati z druge strani, pogosto tudi na način, kot da jih ena od lisic vidi prvič. »Besedilo na risbah je običajno dvovrstično. Prva lisica vpraša, druga odgovarja. Pozicija prve lisice je dominantna – določa temo pogovora; hkrati pa njeno vprašanje že sugerira vsaj pol odgovora. Zato sem nekoliko emancipiral drugo lisico, ki je ukleščena v to situacijo; pogosto pokaže prvi, da njeno vprašanje sploh ni relevantno.«

Nekatere dileme, s katerimi se lisice ukvarjajo, so politične in družbene (koronski ukrepi, kritika potrošniške mentalitete ob odprtju ljubljanske Ikee), druge povsem življenjske; občasno pa se dotaknejo tudi globljih vprašanj. Besedila na risbah so pogosto izpisana v bohinjskem narečju ali pa se dogajajo na tamkajšnjih lokacijah, saj je Frelih doma iz Bohinja; za bohinjski humor je značilno, da je bistroumen, obramben in zgoščen, zato so v narečju učinkovitejši tisti dialogi, ki so izpisani na čim krajši način. Čeprav njegovo stalno prebivališče ni več v Bohinju, pač pa v Radomljah, ima tam hišico, kamor se pogosto vrača, tako da je še vedno »vsaj tretjino Bohinjec«. »Če se le da, tam preživim vsak vikend, poleti pa se preselimo gor in delam od tam. Če ob napornem vsakdanu zmanjka energije, si jo tam napolnim s sprehodi po prekrasnih krajih ... življenje med službo in ateljejem je namreč takšno, da mi ne uspe preveč pogosto pobegniti ven. Zgodi se tudi, da na teh svojih sprehodih srečam kakšno lisico. (smeh)«

Usklajevanje pedagoškega in ustvarjalnega dela je po svoje naporno, a profesorskega dela nikoli ni videl kot obvezo oziroma kot nekaj, kar mora početi, da lahko slika. Delo s študenti mu je pomagalo pri razvijanju kolagrafije, ponosen pa je tudi, da je pred leti na delavnici v Škucu naučil slepe študente, prepričane, da likovne vsebine niso primerne zanje, narisati kocko v linearni perspektivi. »V bistvu kot profesor ne počnem nič drugega, kot bi v ateljeju,« se nasmehne. »Samo da doma razmišljam potiho, pred študenti pa na glas.«