Tadej Golob: Virus

Z isto pištolo

Če gre tradicionalna Golobova ekipa s Tarasom na čelu na ogled trupla v Gadovo peč, prestolnico cvička, potem je skoraj pričakovano, da bo plavalo namočeno v vinski kleti in da bodo zamere med vinogradniki in kletarji prvo, na kar bo ekipa pomislila. Čeprav je bil v kleti tudi migrant, ki je, ker je tujec, lahek strelovod in izgovor za vsakršne nečednosti.

Virus, kot je naslov četrtemu romanu domačega avtorja Tadeja Goloba (rojenega leta 1967), o primerih, ki jih raziskuje inšpektor Taras Birsa, nas namoči v znano situacijo; gre za začetke epidemije in Tarasova žena zdravnica ima poleg vseh drugih službenih in poslovnih težavah še stik z okuženimi pacienti. V prvem valu so okužbi izpostavljeni tudi drugi in koga kar resno potipa. Vendar virus ni le akutno ali podaljšano stanje sveta, je tudi prispodoba za prenos in širjenje kriminala, in tokrat je bolj kot zapleteno prikrivanje vzrokov za tri trupla, cvičkoljubca in pridelovalca, vulkanizerja in duhovnika, v ospredju iskanje motiva: pištola, ki trikrat poči, je namreč ista. Kadavri, ustreljeni na treh koncih deželice, na prvi pogled nimajo skupnega imenovalca. K sreči je zraven Taras, ki je spet sam proti vsem in tokrat tisto nevidno mejo med zakonitim in še pravičnim spet nalašč in grobo prestopi, s fizičnim nasiljem in potem tudi z zaključno akcijo na lastno pest, mimo protokolov in vednosti nadrejenih. Sploh pa je jemanje pravice v svoje roke ena od prepoznavnih lastnosti Golobovih junakov.

Tudi tokrat spremljamo prestrukturiranje policije, ki ekipi v ospredju vsakič podeli nove nadrejene in jo poskuša omejiti, narediti bolj všečno vsakokratni oblasti in podložno željam po zaščiti njej bližnjega kadra, in tokrat jo v imenu GPU pošljejo na teren, kjer ni zaželena, kot se to vedno zgodi pri vmešavanju v siceršnjo geografsko razdelitev pristojnosti. Položaj je zagaten, saj so novi šefi, ki so na oblast prišli hkrati s širjenjem virusa, kot že v Demšarjevi kriminalki Cerkev, močno zainteresirani, da bi medijski obrat perpetuiral ponujeno idejo o proticerkvenem delovanju, in v ta namen, prav komično in podobno iracionalno kot v resnici, zaprejo meje občin: logika je neizprosna, če storilec mori na določen dan v tednu na različnih krajih dežele, ga bodo kontrole na občinskih in regijskih mejah ustavile in umore preprečile, s čimer si bodo pridobili splošno naklonjenost. Si mislijo ali v tem duhu vsaj razlagajo svoje zapiralne težnje.

Golob se bolj kot z detekcijo v ožjem smislu ukvarja z družbenim ustrojem, na mesto prejšnjih servilnežev, ki se jim je medtem utrdila hrbtenica in kot predstavniki preteklih političnih garnitur nimajo česa izgubiti, so zdaj stopili novi in z njimi novi nedopustni pritiski. Zraven načne zgodbo o Tarasovem odraščanju, v odsotnosti gradiva bolj spominsko in temu primerno nejasno in porozno zastavljeno. Ošvrkne tudi grobost in netaktnost pri razumevanju zdravstva in zdravja kot nečesa dobičkonosnega. Hkrati je v Virusu pandemija še v fazi, ko je o družbenih posledicah še nemogoče karkoli z gotovostjo trditi, zato se temu spretno izogne. Do naslednjič.