Polovični direktor?

Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) je ena od kulturnih ustanov, katerih vodstvo je lani zrušil minister za kulturo Vasko Simoniti. V MAO se je moral s položaja posloviti Matevž Čelik Vidmar, ki je muzej v desetletju povzdignil v mednarodno prepoznavno ustanovo. Svet muzeja ga je podprl, a minister je raje izbral dr. Boga Zupančiča, dolgoletnega kustosa za arhitekturo v tem muzeju, ki je program zastavil bolj nacionalno.

Zupančiču naj bi se že kmalu pridružil pomočnik direktorja, saj je javni zavod MAO nedavno objavil javni razpis za to delovno mesto. Zamisel ni nova – tudi Čelik je imel zadnja tri leta, potem ko je muzej že zelo zrasel, pomočnico za poslovanje, ki je hkrati vodila Center za kreativnost. Tega še vedno vodi, Zupančič pa išče novega pomočnika in potem naj bi se sam vrnil k svojim prejšnjim nalogam. To preseneča, saj si je direktor prizadeval postati kar desetletje, zdaj, po le štirih mesecih vodenja MAO, pa bi bil raje (vsaj delno) spet kustos za arhitekturo.

A še bolj preseneča, da Zupančič pred objavo razpisa ni pridobil soglasja sveta za zaposlitev pomočnika, čeprav ustanovitveni akt javnega zavoda MAO določa, da mora direktor takšno soglasje pridobiti za vsak mandat posebej. Soglasja vse do danes nima. To je pravno sporno.

Še bolj sporno je zato, ker ima muzej finančne zmožnosti za le eno zaposlitev in bi, če bi zaposlil pomočnika, ostal brez novega kustosa za arhitekturo, ki bi moral naslediti Zupančiča. Toda muzej tak kader potrebuje, saj gre za skrbnika največje zbirke v njem (nacionalna zbirka arhitekture obsega 60 tisoč od 80 tisoč predmetov v muzeju) in je hkrati pristojen za obdelovanje zbirke. Za občutek – v MAO so v zadnjem desetletju popisali in digitalizirali že polovico zbirke, do konca leta 2024 pa naj bi po veljavnem strateškem načrtu obdelali še dodatnih 10 tisoč predmetov in kar 7350 bi jih bilo iz arhitekturne zbirke. To pomeni, da muzej ne potrebuje le pol kustosa, kolikor bi ga imel, če bi se Zupančiču načrt izšel, temveč potrebuje celo več novih kustosov za arhitekturo. Za to se je v programu zavzel tudi sam Zupančič.

Zakaj je zdaj prednostna naloga zaposlitev pomočnika direktorja? »Izpraznjeno delovno mesto kustosa za arhitekturo v muzeju ostaja, nič še ni odločenega,« odgovarja Bogo Zupančič. »Je bilo pa eno delovno mesto, mesto kustosa za starejšo arhitekturo, ukinjeno pred desetimi leti, zato sem se v svojem programu zavzel ’za več arhitekture’.« Po njegovem muzej tudi ni podhranjen: »V muzeju je zaposlena kustosinja za arhitekturo in oblikovanje, imamo stalnega zunanjega sodelavca za arhitekturo. Vrzel je mogoče zapolniti s pogodbenimi zaposlitvami, to dokazuje razstava edu.arh v muzeju, pa tudi s prerazporeditvami ali kakšno kombinacijo naštetega.«

Drži, da ima MAO že od nekdaj dva kustosa za arhitekturo, drži tudi, da si lahko pomaga z zunanjimi silami – denimo pri razstavah. A tisti, ki bi nasledil Zupančiča, bi skrbel predvsem za našo edino nacionalno zbirko s področja arhitekture, to pa bi bilo neodgovorno preložiti na pogodbene sodelavce. Gre za osnovno javno službo muzeja. Novi direktor, ki je njen nekdanji skrbnik, to pač ve.