Na nitki

Janko Lorenci

2. 4. 2021  |  Mladina 13  |  Kolumna

Spodletela odstranitev Igorja Zorčiča potrjuje, da je vlada po odhodu četverice poslancev iz SMC in DeSUS obvisela na nitki. Vsako tajno glasovanje v parlamentu bo odslej za Janšo skrajno kočljivo, hazard.

Odločilno vprašanje se glasi: lahko četverica potegne za sabo še kakega poslanca? Najbrž ga lahko. Psihološki okvir v koaliciji se je spremenil. Trdna večina je izpuhtela, sobivanje s SDS ni več varno niti v kratkem letu do volitev. Janša se lahko sam kadarkoli, morda že jutri ali prihodnji mesec, odloči za predčasne volitve. Bo pri tem mislil na uboge poslance iz satelitskih strank? Hkrati čas za morebitni prestop, ki bi ga javnost in opozicija nekako še nagradili, naglo kopni.

Ob odhodu četverice človek najprej pomisli: koliko prej bi lahko to storili! No, tudi to pozno dejanje je koristno, če se zavedamo, kako škodljiv in nevaren je režim. Izstop bo preostale poslance mamil: četverica je omogočala vladavino SDS, bila zato z vseh strani zmerjana, potem pa vendarle skočila s čolna, ostala živa in se celo nekoliko rehabilitirala.

Če predpostavimo, da so poslanci satelitskih strank osebe z vestjo in pametjo, bo vsak pred izbiro: naj vztrajam pri Janši do bridkega konca ali naj posnemam četverico, si vsaj malo popravim politično bilanco in olajšam vest? Tudi če bom materialno in karierno na istem, bom v drugem primeru laže živel v svojem mikrookolju. Poleg tega bo vsakdo, ki vztraja v koaliciji, osumljen, da je tako ali drugače (pod)kupljen ali pa preprosto janšist. In vseh teh bremen se je v bistvu mogoče znebiti skrajno preprosto: odideš.

Vse to velja tudi za oba manjšinska poslanca. Sta predstavnika manjšin, ki sta upravičeno zaščiteni, hkrati pa dolžni, da narodne večine ne spravita v nesrečo. Glasovanje za Janšo je glasovanje proti interesom in razpoloženju večine in to se lahko na koncu obrne proti manjšini. Skratka, zdaj absolutno ni čas, da poslanca glasujeta po volji oblasti.

NSi je zgodba zase. Pod Toninom je najbolj zvesta Janševa zaveznica, prilepljena na SDS kot klop. Paradoksno in po krivem pa nanjo leti bistveno manj očitkov kot na SMC in DeSUS. Razlogi za to čudno nekaznovanost so nejasni; eden je morda Toninovo blefersko razkazovanje zmernega, poštenega političnega obraza, drugi vloga cerkve, trde Janševe podpornice, ki daje krščanskemu demokratu Toninu nekakšno kritje, tretji tradicionalna prilepljenost stranke na Janšo, ki pa jo je skušala Ljudmila Novak pretrgati. Kakorkoli, vsaj kak poslanec NSi se zaveda, da Tonin uničuje lastno stranko, saj v senci SDS uspeva kvečjemu plevel. To nelagodje se utegne izraziti na kakem tajnem glasovanju in zato Tonin tajno izrekanje svojih poslancev omejuje. Začuda to s SDS rad počne tudi Janša, čeprav naj bi imel daleč najbolj strumno stranko. A mojster očitno ne zaupa nikomur.

Odhod četverice ga je krepko načel. Mandat je postal skrajno krhek, slabo pa mu kaže tudi po novih volitvah, pa če bodo jutri ali čez dobro leto, saj nove koalicije ne bo mogel sestaviti. Se bo v tem precepu še naprej krčevito oklepal oblasti ali se bo odločil za predčasne volitve? Zanje govori to, da večje volilne podpore, kakršna je zdaj, ne more dobiti, kvečjemu se mu bo zmanjšala. Ker nove koalicije ne bo mogel skrpati, bi si tako zgolj skrajšal oblast. Torej se bo najbrž oklepal stolčka in sedenje na njem podaljševal na preizkušeni način: z ustvarjanjem zmede, izrednih stanj, s predelovanjem institucij in zlorabljanjem epidemije. Glasovanjem v parlamentu, ki mu je doslej stregel, zdaj pa je postal zanj grožnja, se bo izogibal, kolikor bo mogoče, a povsem se mu ne more izmakniti, razen če bi tvegal odkriti puč. Tega pa si tudi ob tako predelani policiji ne more privoščiti.

Janša se ta čas spet kaže tak, kakršen je – uničevalen in samouničevalen. Če ne bi s SMC ravnal kot svinja z mehom, ga trojica poslancev morda sploh ne bi zapustila. Tudi na virtualni seansi z evropskim parlamentom je pokazal, kako obseden je s samim seboj; ko niso hoteli predvajati njegovega propagandnega filmčka, je zvezo pretrgal. Mož se očitno pogreza v samoveličje: ko pride v zunanje okolje, ki se ga ne boji, ampak se njegovemu ravnanju samo čudi, se odklopi in vrne v svoje cesarstvo. Ki se na srečo bliža zadnjim vzdihljajem.

A do takrat bo treba zdržati. Po svoje je zdaj vendarle laže, saj se mandat počasi izteka, hkrati pa se jasneje vidi, da je cesar nor, nag in šibek. Iz dneva v dan po koščkih gledamo, kakšna bi bila prihodnost čez pet ali deset let, če bi janšizem ostal na oblasti. Ogroženi so tako rekoč vsi, najrazličnejše ustanove, opozicija, podjetniki, posamezniki … Odpor je zato reševanje kolikor toliko normalne Slovenije in samoobramba vseh ogroženih. V zvezi z odporom omenimo le medije in sodstvo. Vloga obeh je izjemno pomembna. Neodvisne medije, od katerih je v marsičem odvisen izid volitev, bo preživetje janšizma dobesedno izbrisalo, in če so oportunistični zdaj, ko je v kot prignana oblast še posebej nevarna, hkrati pa zelo ranljiva, so tudi sami samouničevalni. Isto velja za sodstvo, prav tako hudo ogroženo, a ta čas še vedno najbolj zavarovano. Skratka, kdor bi rad dostojno preživel, bo zravnal hrbtenico.

Zelo očitno postaja: če hočemo ohraniti demokracijo, živeti kolikor toliko normalno življenje brez nenehnih šokov, se moramo znebiti janšizma. To velja tudi za epidemijo. Vzorec oblastnega ravnanja pri njej je vedno enak: dvigne se nov val, napovedan je, sledijo omejitve – vendar prepozne, polovičarske, protislovne in polne izjem ter vsakovrstnih policijskih ur, namenjenih zgolj strahovanju in razkazovanju moči. Tak je tudi sedanji lockdown. To ni naključje. Kot ni bilo naključje, da ni bilo kupljeno vse razpoložljivo cepivo.