2. 4. 2021 | Mladina 13 | Kultura | Film
Zakaj skačem
The Reason I Jump, 2020, Jerry Rothwell
Kako nas vidijo avtisti?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
2. 4. 2021 | Mladina 13 | Kultura | Film
Kako nas vidijo avtisti?
Ste videli Rain Mana? Potem veste, kako »mi« vidimo avtiste. Toda pravo vprašanje se glasi: kako avtisti vidijo nas? David Mitchell, avtor romana Atlas oblakov, ki ima tudi sam avtističnega sina, pravi, da so avtisti zunajzemeljski – da so torej kot tuja, vesoljska civilizacija, ki je ne razumemo. A kaj če tudi avtisti nas vidijo natanko tako, kot bi nas videla tuja, zunajzemeljska civilizacija, če bi se izkrcala na Zemlji? Kaj vidijo, ko nas gledajo? Kako doživljajo svet, jezik, čas, spomine? Vpogled v to smo dobili, ko je Naoki Higašida, 13-letni japonski avtist, ki ni mogel govoriti in ki svojih misli, občutkov, strahov in želja ni mogel verbalizirati, napisal knjigo Zakaj skačem, ki je postala orjaški bestseller in odprla več oči kot Rain Man, toda doku Zakaj skačem ni le preprosta ekranizacija te knjige. Narator – Jordan O’Donegan – podaja odlomke iz Higašidove knjige, Jerry Rothwell pa nas odpelje na različne konce sveta (Amerika, Britanija, Indija, Sierra Leone), med male avtiste, ki skušajo razumeti svet, in njihove starše, ki skušajo razumeti njih. Eden izmed njih agonično dahne: O, ko bi lahko le za 10 sekund vstopil v njegovo glavo, da bi razumel, kaj vidi in čuti! A kaj če si tudi njegov sin želi, da bi lahko vsaj za 10 sekund vstopil v očetovo glavo – da bi razumel, kaj vidi in čuti?
Njegova frustracija je huda, njegova nemoč strašna, njegov emocionalni jazz v polnem zamahu. Kar terja razbremenitev, olajšanje, zato tudi Higašida, ki je hotel nekoč, kot pravi, »postati človek«, tako rad skače na trampolinu – da bi se malce pomiril. In tu vidimo, kaj vse počnejo starši, da bi se povezali s svojimi avtističnimi sinovi in hčerami. Svet, jezik, čas in spomini izgubijo linearnost, a pridobijo novo kompleksnost. To komuniciranje, to iskanje stika, to fiksiranje »trenutka«, to iskanje drugega, ta ljubezen – to je prehajanje skozi portal, to je dešifriranje, to so bližnja srečanja četrte vrste, toda če je to stopanje v noč, potem nežnejše noči še niste videli, še toliko bolj, ker Rothwellov impresionistični doku izkoristi vso avdiovizualno moč filma, njegovo zunajzemeljsko občutenje sveta, njegov živ smisel za nelinearno igranje s časom in prostorom, njegov fotografski spomin, njegovo sposobnost transfiguriranja notranjih bojev. Film sploh je videti tako, kot da so ga izumili avtisti, da bi lahko komunicirali z nami. (od 1. aprila na slovenskih portalih videoteka.demiurg.si & online.artkinomreza.si)
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.