Vilmos Kondor: Zločini v Budimpešti

+ + + +

Točka pred prelomom

Vilmos Kondor (rojen leta 1954), madžarski serijski pisec kriminalk z novinarjem v glavni vlogi, zgodbo začne na madžarsko-poljski meji po vkorakanju Nemcev na Poljsko; poleg drugih, ki se drenjajo in poskušajo priti na varno, se tam znajde novinar ravno v času, ko izginejo trije kamioni Rdečega križa. Naloženi s sanitetnim materialom, če se morfiju in kokainu za ranjene poljske vojake lahko tako reče. Očitno je nekdo izkoristil kolobocijo in zadostil plenilskim apetitom, za kar so potrebne logistična podpora, distribucijska mreža in zaščita od zgoraj. Skoraj pričakovano je, da se bo mejna epizoda končala pri odjemalcih in naročnikih v prestolnici, Budimpešti, in v njenem razgibanem podzemlju.

Kriminalka je spisana precej kompleksno, v hitrih poglavjih, v retrospektivah časovno raztegnjeno, ker se je vse začelo v času po prvi vojni in se konča, ko se nezadržno približuje druga, pred katero nekateri že pakirajo za čez morje, kamorkoli. Odločilna za njeno rešitev je politika in vpleteni imajo še vedno zamere do Bele Kuna in sovjetskih, komunističnih nasilnežev, v predmestjih pa se že dviguje nova brutalna sila, pripadniki legij puščičarskih križev, ki za zdaj, kot v znamenitem prizoru iz Kabareta, milo in včasih manj milo pojejo, pa tudi že streljajo. V letu napada na Poljsko se jim vsi smejijo, vendar vodijo njihove zveze vse do najvišjih vrhov tajnih služb in tistih, ki na črnem trgu in s sumljivimi posli kopičijo denarje, potrebne za volilno zmago.

Konrad zgodbo pelje dvotirno, v zaplete okoli izginulih mamil in zaradi tega treh predoziranih trupel se mobilizirata – ali ju drugi – novinar z zvezami na terenu in upokojeni detektiv, ki vse bolj sluti, da ga izrabljajo za odstranjevanje ostankov dokazov – predvsem živih dokazov, pričevalcev in vpletenih. Jasno in včasih obširno je izrisana zgodovinska kulisa, napeto politično dogajanje pred drugo svetovno vojno, ko judovski novinarji že ne morejo več pisati, ko je cenzura vseprisotna in ponotranjena in ko zaradi razmerja moči in konformizma tudi prej zmernejši tolerirajo avtoritarne in nasilne metode prevzemanja oblasti. Kriminalka se izdatno pase na eksterierjih; ulice in mostovi, železniške postaje in palače Budimpešte, z ovinkom skozi Dunaj in tamkajšnje ilegalne igralnice, napolnjene s soldatesko, hecno poimenovanje ulic po bratskih diktatorjih, vse zgoščuje to pisavo, čeprav navezava na stare tramvajske linije ni nujen pogoj za njeno prepričljivost, temveč bolj avtorska, (p)osebna nota.

O dunajski secesiji in narkotikih smo morda že kaj izvedeli iz del takratnih piscev in biografij, zdaj pa smo spregledali, da ni razloga, da bi bila prejšnja so-prestolnica cesarstva v dekadenci kaj manj. Kondor nas popelje v budimpeško drobovje in podzemlje, med ovaduhe, na narkofilno sceno, med odvisnike, tudi med elito, tajne in varnostne službe, ki v sivi coni vidijo priložnost za uresničitev političnih ciljev, in med fatalke, ki delajo zanje pri raznih novačenjih; enih bolj političnih, drugi čisto finančnih – to v takšnih splošno mobilizacijskih in prelomnih časih očitno ni nikoli povsem ločeno.