Preboleti smrt

»Človek je živi stroj za prebavljanje smrti. Očeta, matere, bratov in sester. Obstajajo načini, kako se prebrodi tudi v ustnem in pisnem izročilu najpogosteje obravnavana smrt: smrt otroka, hčerke, sina, vnuka. Edina smrt, ki je nikoli ne prebolimo, najbolj boleča od vseh smrti, je smrt žene ali moža. Kajti ta človek je izbran, ne z rojstvom pridobljen, ni naša kri, temveč naše srce, izberemo si ga po nekem višjem načelu. Smrt tega človeka je nemogoča, kakor je naša lastna; nesprejemljiva je, brezupna, nemogoče jo je preživeti in prebaviti,« piše bosansko-hrvaški književnik in publicist Miljenko Jergović.

Njegov razmislek je nastal ob branju romana Sabo je obstal Ota Horvata o prebolevanju smrti ljubljene soproge, ki je bil pred dvema letoma preveden v slovenščino. Horvatova melanholična žalostinka pokaže, da je travmo, o kateri govori Jergović, očitno še najlaže prebroditi tako, da o njej pišeš. Ali se temu vsaj približati.

Zanimivo naključje je, da Jergović Horvata – ki je predvsem pesnik – po poetiki uvršča ob bok pokojnemu slovenskemu pesniku Alešu Debeljaku. Kajti velike pozornosti deležno avtobiografsko knjigo, ki tako kot Horvatova govori o smrti partnerja, je pred kratkim napisala tudi Debeljakova žena, Erica Johnson Debeljak. Še ena zanimivost: oba, Erica Johnson Debeljak in Horvat, na vsaj enem mestu v knjigi kot prispodobo za nekoga, ki trpi zaradi izgube partnerja, uporabita mitsko zgodbo o Orfeju in Evridiki.

Dejavnik resničnosti

Kakovostna literatura o izgubi zadosti več namenom: na avtorja učinkuje terapevtsko, pokloni se spominu na preminulo osebo, navsezadnje pa je v uteho bralcem, ki so doživeli enako izgubo, pa tudi tistim, ki si želijo bolečino izgube razumeti, ne da bi jim jo bilo treba doživeti. Kljub temu slovenski avtorji niso nagnjeni k razgaljanju intime, k dokumentiranju in procesiranju smrti bližnjega v književnosti. Led je prebila šele Bronja Žakelj z že skoraj kultnim avtobiografskim romanom Belo se pere na devetdeset, pretresljivim portretom življenja, ki so ga prizadele hude izgube bližnjih in lastna bolezen. Njen primer je pokazal, da si slovensko bralsko občinstvo takšno – iskreno, bolečo, ranljivo – literaturo želi, jo skorajda potrebuje. Pa ne le literature, na splošno ji manjka diskurza o tem: ko je imela televizijska voditeljica Meta Ornik na konferenci TEDx Ljubljana nedavno govor o spoprijemanju z žalovanjem po smrti dolgoletnega partnerja, ravno tako voditelja, in načinih, na katere so ljudje v obdobju žalovanja pristopali k njej, je posnetek govora doživel izjemen odziv.

Četudi je zgodba Bronje Žakelj izvrstno literarno obdelana in spisana z ogromno empatije, kar je potrdila naša najvišja nagrada za roman kresnik, je k njenemu uspehu gotovo pripomogel tudi dejavnik resničnosti. Bralci so njeno zgodbo vzeli za svojo, zanimale so jih reči o njeni mami, bratu, babici, ki jih v knjigi ni, hlastali so po neobjavljenih fotografijah iz njenega otroštva, z Vojkove, ljubljanske ulice, ki ji je z omembo v knjigi dala poseben status, in tako dalje.

Slovenski avtorji niso nagnjeni k razgaljanju intime. Led je prebila šele Bronja Žakelj z že skoraj kultnim avtobiografskim romanom Belo se pere na devetdeset.

Knjiga Erice Johnson Debeljak Devica, kraljica, vdova, prasica je tu v prednosti: avtorica ne piše o izgubi kateregakoli partnerja, temveč o smrti Aleša Debeljaka, moškega, ki ga je večina slovenske kulturne srenje dobro poznala. Želja po branju o vdovski izkušnji, bolečini, spoprijemanju z izgubo se pri njej zato še izraziteje kot pri Bronji Žakelj ali Otu Horvatu pomeša s tabloidnostjo – podzavestno željo, ker smo ljudje po naravi pač radovedna bitja, da bi o cenjenem pesniku in publicistu izvedeli kaj, česar verjetno ne bi, če bi bil še živ. Erica Johnson Debeljak s svojo knjigo hodi po robu – na trenutke se nam že zdi, da se bo vdala skušnjavi, razkrila preveč –, pa vendar ne stopi na drugo stran. Njeno pisanje sicer ni tako literarizirano in empatično kot pisanje Žakljeve ali Horvata, ki preminulima materi in partnerki postavljata nekakšen spomenik – mogoče, ker Aleš Debeljak spomenika niti ne potrebuje, s svojim delom si ga je že za življenja postavil sam. Namesto tega je pisava agresivna, surova, neposredna; a tudi za takšno je potreben precejšen pogum.

V ospredju Device, kraljice, vdove, prasice (naslov aludira na različne faze v življenju ženske) je ona, zdaj vdova, izgubljena v svetu. Brez zadržkov prizna, da je bila pred Debeljakovo smrtjo pravzaprav skoraj vzdrževana žena, da je bil on tisti, ki je z redno službo največ prispeval k trdnemu finančnemu stanju družine, da je bil njen vodnik po slovenski kulturni sceni, kamor je prišla iz ZDA, kjer je pustila celotno prejšnje življenje, celo njen voznik; ona ni marala voziti, ko sta šla denimo na dopust, je vozil on. Bralec dobi vtis, da je uživala v tem položaju in v moževem statusu. Ne pretirano feministično, a zdaj brezkompromisno razgrnjeno pred bralcem, ki si ne more kaj, da avtorice ne bi spoštoval zaradi samorefleksije. Opisuje svoje včasih malenkostne frustracije zaradi birokratskih mlinov, v katere jo vpne ukvarjanje z moževo dediščino, in bes ob govoricah, da je napravil samomor, kar jo privede celo v spore z nekaj znanci. Še korak dlje gre, ko zapiše – kar se zdi nepojemljivo –, da je ob njegovi smrti najprej pomislila na to, da bo obubožala. Toda kdorkoli je doživel podobno izgubo, verjetno lahko potrdi, da se v takšnem položaju poleg obupa oglasi tudi preživetveni nagon. Morda se zdi sebično, a je popolnoma človeško.

Erica Johnson Debeljak je v več intervjujih povedala, da je pisala brez cenzure – šele na koncu, je dejala, se je vrnila k posameznim poglavjem in preverila, ali je kje povedala preveč. Vse odlomke, iz katerih pronica njena egocentričnost, v katerih se bralcu zdi, da izgublja razum ali da imajo prav drugi, ne ona, bi takrat brez težav polikala ali odstranila. Vendar jih ni. To je dodana vrednost te knjige, ki je inovativna tudi s strukturnega vidika, različna obdobja vdovskega življenja vzporeja z usodami vdov iz zgodovine in književnosti, kot sta na primer svetopisemska Judita in Gertruda, Hamletova mati.

Kompleksnost travme

Travma ni enoznačna. Ne pomeni, da je vse, kar te v življenju okupira, naenkrat samo to, da si ostal brez pomembne osebe ali da si hudo zbolel; da se zabarikadiraš v stanovanje, odrežeš od preostalega sveta. Seveda je to še lep čas v ozadju tvojega početja, pa vendar obstajajo trenutki, ko počneš povsem trivialne reči, kot si jih, ko je bilo življenje še »normalno«. Bronja Žakelj denimo piše, kako se je kmalu po mamini smrti začela družiti s sošolcem, ob popoldnevih v njegovem stanovanju je bila včasih »srečna do skelečih oči«. Oto Horvat prizna, da je po ženini smrti spal z drugimi ženskami in zaradi tega ni imel slabe vesti, čeprav si je želel, da bi bila na njihovem mestu ona. Senka Marić, bosanska pisateljica, ki je tako kot Bronja Žakelj popisala svojo bitko z rakom – knjiga Kintsugi telesa, za katero je prejela več nagrad, je v slovenščini izšla prejšnji mesec –, med kemoterapijami razmišlja o ljubimcu in tem, ali bodo njene dojke po rekonstrukciji še privlačne. Erica Johnson Debeljak slika ponovno prebujeno poželenje, ki se ga kot vdova sprva sramuje in ki jo nazadnje pahne v objem moževega študenta.

Odzivi na tovrstne romane kažejo, da se slovenski bralci iskrenosti in pogumu priklanjajo in da si želijo, da bi bilo (ustreznega) govora o težkih temah, kot sta bolezen in žalovanje, še več.

Vsi ti občutki so povsem legitimni, a ko se znajdejo v avtobiografski književnosti o travmi, imajo za bralce veliko večjo težo. Morda so ti olajšani, ker so v obdobju osebne krize tudi sami občutili kaj podobnega, nemara pa preprosto ne morejo ali nočejo sprejeti, da nekdo v težkem položaju lahko razmišlja tudi tako – ali da se je sploh pripravljen tako razgaliti. To tveganje mora sprejeti vsak, ki piše takšno literaturo, pa če je tematika, ki se je loteva, še tako boleča. A odzivi na omenjene štiri romane za zdaj kažejo, da se slovenski bralci iskrenosti in pogumu predvsem priklanjajo in da si želijo, da bi bilo (ustreznega) govora o težkih temah, kot sta bolezen in žalovanje, še več.